Prisotnost mejic zelo ugodno vpliva tudi na mikroklimatske razmere na njivah in travnikih. Zmanjšujejo vpliv vetra, saj ustavljajo in razbijajo vetrne sunke, s čimer preprečujejo odnašanje rodovitne prsti. Manjša moč vetra pomeni večje zadrževanje pritlehnega ogljikovega dioksida, ki v procesu fotosinteze pospešuje rast rastlin, in s tem kmetijskega pridelka. Rastline transpirirajo talno vodo iz globin v ozračje in povečujejo vlažnost zraka, ki ga, ko se kondenzira, poznamo kot jutranjo roso. Preprečujejo odnašanje rodovitne prsti z vodo, saj drevesa in grmi s svojimi koreninami držijo breg – ohranjajo dolgoročno tla pred vodno erozijo. Čistijo vodo pred prekomernim onesnaženjem – zmanjšujejo negativne vplive pri prekomernem gnojenju in prekomerni uporabi fitofarmacevtskih sredstev na njivski zemlji, saj rastline hranila posrkajo in vgradijo v biomaso. Lesna biomasa je s smotrnim gospodarjenjem v mejici vedno na voljo. Sodelujejo v biološkem varstvu pridelkov, saj v mejicah živijo živali, plenilci, ki varujejo pridelke z uravnavanjem števila škodljivcev (ptice, žuželke, sesalci, dvoživke, poljska perjad). Primerna vrstna sestava rastlin v mejicah prispeva k prehrani opraševalcev, in sicer čmrljev, čebel os ki so potrebni v pridelavi kulturnih rastlin, kot so ajda, buče, sadno drevje. Primerna vrstna sestava plodonosnih rastlin so v primeru, da se na njivah ne uporabljajo kemična sredstva, vir plodov in delov rastlin, ki imajo zdravilne učinke, npr. glog, črni trn, šipek, leska, kupine, češnje, lesnike. So genska baza avtohtonih rastlin, med katerimi so nekatere rastline indikatorske in opozarjajo na spremembe v okolju.