Iz kačnikove cvetne kamrice veje duh po razpadajočem urinu. »Kakšen slasten vonj!« si rečejo mušice in sledijo njegovemu viru. Ko pristanejo v dnu školjkastega ovršnega lista, jih pričaka prvo presenečenje. Stene so prekrite z drobcenimi kapljicami olja, po katerih se žužek kot po drči zapelje do vhoda v kamrico. Tam ga preverijo varnostniki – ščetinasti izrastki, ki kot rešetke spustijo skozi samo prave. Takšne, ki so dovolj majhni. Te rese oziroma ščetine so preobraženi cvetovi, za katere so včasih mislili, da zapirajo izhod iz druge smeri, se pravi iz kamrice na prosto. Pa to ne bi imelo pravega smisla, saj je v interesu rastline, da opraševalec z njenim cvetnim prahom odleti novim dogodivščinam naproti. Gre bolj za to, da se v kamrici srečajo sebi enaki. Večina obiskovalcev, ki se znajdejo v kačnikovi kamrici, so drobne mušice vrste Psychoda phalaenoides . So dvokrilci, ki se v naravi pasejo zgolj na govejih iztrebkih. Vonja indola in p-kresola, ki ju v svet spušča kačnik, mušicam lažno obetata dober kravjak, kjer se da jesti, odlagati jajčeca, med enim in drugim pa se tudi malo popariti. V kačnikovi pasti je izbira dejavnosti omejena.