Najprej se moramo seveda vprašati, ali je opozicija ob načrtovani ustavni obtožbi in interpelaciji lahko računala na uspeh. Ali ji je šlo le za medijski učinek, ki bo, če bo, dal rezultat čez dve leti, ob volitvah, ali pa za realne učinke v sedanjosti? Možnost, da bi opozicija uspela z ustavno obtožbo, je bila ves čas relativno majhna. Malo verjetno je bilo, da bi sicer zrahljane koalicijske vezi v tem primeru popustile. Ker je opozicija napadla Drnovška zaradi dejanj, ki jih je storil bivši zunanji minister Lojze Peterle, in ker je bila Združena lista v celotnem obdobju sodelovanja v vladi lojalen partner, je bilo skoraj gotovo, da bo Drnovšek zbral zadostno podporo. In jo je. Brez težav. Drugače je bilo pri interpelaciji o Kacinovem delu. Kljub temu, da ustava od pobudnikov interpelacije zahteva, da zberejo 46 glasov, da jih torej podpre več kot polovica celotnega poslanskega plemena, ta številka ni bila nedosegljiva. Krščanski demokrati so Kacinu podporo odrekli že vnaprej, v Združeni listi in celo v LDS pa podpora obrambnemu ministru ni bila brezrezervna. Torej bi se lahko zgodilo, da bi opozicija potrebno število glasov celo zbrala.