A pot do medstrankarskega soglasja je bila dolga, vijugasta, polna nenavadnih manevrov in pasti. Začelo se je, kot je znano, tako, da se je na mizi znašel sporazum o pridružitvi Slovenije Evropski uniji. Ker je Gibanje 23. december ocenilo, da bi Slovenija z ratifikacijo pridružitvenega sporazuma utegnila izgubiti komaj priborjeno samostojnost, se je združba zatekla k eni od bolj zoprnih fint, ki jih pozna slovenski pravni red - začeli so zbirati podpise, s katerimi lahko kdor koli zahteva začetek postopka za razpis referenduma. Past, ki si jo je nastavil slovenski politični razred, ko je pred časom sprejemal referendumsko zakonodajo, je res zahrbtna, saj lahko vsakdo zaustavi kakršno koli zakonodajno dejavnost - če le zbere dvesto podpisov in predlog pravnoformalno korektno utemelji. Gibanju 23. december nekako ni uspelo, da bi pobudo povsem utemeljilo. No, tudi parlamentarni sekretariat, ki je zadolžen za preverjanje zakonitosti pobud, je moral iskati dlako v jajcu. Pač, referendumske zahteve, ki za dva meseca ustavijo celotno zakonodajno proceduro, so skrajna možnost, zato so tudi parlamentarne pravne službe nastopile s skrajno strogim preverjanjem zakonitosti pobude. Gibanje 23. december je nekajkrat zapored zbiralo podpise, na koncu pa je obupalo. A državni zbor je bil vendarle pod pritiskom, za nameček je opoziciji uspelo doseči, da se je o ratifikacijskem sporazumu izreklo ustavno sodišče. Predsednik vlade je v vljudnem pisemcu ustavno sodišče zaprosil, naj v tednu dni ugotovi, ali je ratifikacijski sporazum skladen z ustavo. Ko so ustavni sodniki papirje postavili pod rentgen, ki loči ustavno od neustavnega, je njihovo razmišljanje trajalo tri tedne. In jasno, presodili so, da ustava preprosto ne omogoča, da bi tujci postali lastniki zemljišč, v pridružitvenem sporazumu in v prilogah sporazuma pa so bili navedeni členi, ki bi tujcem to omogočali. Kaj torej storiti? Jasno, zamenjati bo treba ustavo. Čas je tekel in nič ni rekel.