Pravih možnosti za zmago pravzaprav nima. To nam potrjuje usihanje števila udeležencev protirežimskih demonstracij, še bolj pa na to kaže tisto, kar kot svojo možnost ponuja proti politiki vladajočih strank v Srbiji in Jugoslaviji. Dovolj zgovoren je predlog opozicijskega voditelja Zorana Đinđića, ki ga je pred dnevi ponudil ameriškemu mirovnemu odposlancu Jamesu Dobbinsu. Zaprosil ga je za odpravo gospodarske zapore, v zameno pa mu ponudil poštene in demokratične predčasne volitve. Verjetno je prepričan, da bi združena opozicija zmagala na njih. To res ni tako nemogoče, vendar tudi ni posebno verjetno. Tako bo vse dotlej, dokler opozicija ne bo povsem jasno in nedvoumno ponudila volilcem boljši ali sprejemljivejši program, kot je program zdaj vladajočih strank. Če upoštevamo sedanje okoliščine v Srbiji in Jugoslaviji ter najnovejše modne politične trende po svetu in Evropi, potem bi smeli zapisati, da bi moral zmagoviti opozicijski program v Srbiji izhajati iz jasno populističnega desničarjenja. Torej prav iz tistega, kar smo lahko v zadnjih nekaj letih in mesecih tudi razbrali iz nastopanj tamkajšnje opozicije, kar pa je zelo nespretno zavijala v demokratični plašč. Kaj si o tej ezopovščini mislijo ljudje, pričakovani volilci, pa nam pove že osipanje, pravzaprav utrujenost demonstrantov na opozicijskih zborovanjih.