Saddam Hussein je krvoločni norec, ki ima pred sabo samo en cilj: ohraniti absolutno oblast nad življenjem in smrtjo vsega Iraka. Tako govori Salah al Ali, nekdanji minister za informiranje in dolga leta iraški predstavnik na sedežu OZN. Pobegnil je iz domovine in zdaj živi v Londonu, kjer velja za enega najvidnejših članov iraške opozicije v izgnanstvu. Doma je iz Tikrita, kjer se je rodil tudi zdaj 63&letni Saddam, s katerim sta družno postavila na noge Ba'ath, Socialistično stranko arabskega preporoda. Salah je bil kar 25 let tesen Saddamov sodelavec, zato dobro pozna boje, ki so divjali v bagdadskem zakulisju, neverjetne intrige in krvave obračune, o katerih se ni na Zahodu dolgo nikomur niti sanjalo. Saddamov režim je namreč dolgo veljal za enega najsodobnejših na Srednjem vzhodu. Saddam se zaveda, da ga 19 milijonov njegovih podložnikov ne mara, vendar se slepi, da ga prav vsi, skupaj s tremi milijoni Kurdov in desetimi milijoni šiitov, spoštujejo oziroma da se ga vsaj bojijo. Nobeden od njegovih sodelavcev si mu ne upa ugovarjati. Vsi še pomnijo ministra, ki je med vojno z Iranom svetoval, da bi s sovražnikom le poiskali skupni jezik in končali krvavi spopad. Saddam ga je pazljivo poslušal, potem pa ga povabil v svoj kabinet, kjer naj bi nadaljevala razpravo o predlogu. Komaj so se za njima zaprla vrata, je bilo slišati strel. Saddam živi v zapletem vzorcu selitev, tako da nihče ne ve, kje spi, kje kosi in kje preživlja popoldneve. Enako velja za nekatera zelo pomembna orožja, ki so še vedno pod njegovim nadzorom. V tisku Saddama pogosto prikazujejo kot neumnega, a je vsej prej kot to, pravi Richard Butler, nekdanji vodja inšpektorjev Združenih narodov za iraško oborožitev. Režim inšpekcij je prekinila ameriško&britanska letalska akcija Puščavska lisica leta 1998. Intervencijo je omogočilo prav poročilo Richarda Butlerja, v katerem je avstralski diplomat iraškega samodržca obtožil, da je prekšil resolucije varnostnega sveta in da skoraj desetletje po zalivski vojni še vedno skriva orožje za množično uničevanje. Butler Saddama opisuje kot vladarja z jasnimi zunanjepolitičnimi ambicijami. Hoče postati voditelj arabskega sveta. Menda je pogosto dejal, da arabsko ljudstvo potrebuje voditelja v tradiciji panarabizma, in mislil je nase. Zato potrebuje močnejše orožje kot vsi drugi. Hkrati se on in njegovi ljudje počutijo ogrožene. Ogrožajo jih Iran, razcep med sunitsko in šiitsko strujo muslimanske vere. V Izraelu vidi nasprotnika, ker je v sedemdesetih letih Izrael bombardiral njegov jedrski reaktor. Saddam je dal izdelati velike količine kemičnega orožja in z njim oborožil svoje enote. Bojni strupi so bili del standardne oborožitve iraške vojske in jih je dvakrat tudi uporabil. Proti Kurdom v Iraku in v vojni z Iranom. Saddam Hussein zato po Butlerjevem mnenju ni samo eden od diktatorjev, ampak edini diktator druge polovice dvajsetega stoletja, ki je proti svojim državljanom in zunanjim sovražnikom uporabil prepovedano orožje za množično uničevanje.