Vse te napetosti politika potrebuje, saj bi se sicer zastavilo preveč vprašanj o upravljanju te države. Medtem ko se ljudstvo prepira, ali so imeli prav rdeči ali črni, se je politika zalezla že skoraj povsod, daleč čez meje tega, kjer ji je mesto. Vladna koalicija in opozicija sta pri tem seveda v bistveno različnem položaju. Vladni stranki sta si po znanem načelu fevdalizacije razdelili vplivna področja in preko svojih ljudi ne nadzorujeta le državne uprave, ampak tudi večino večjih gospodarskih subjektov pa socialne, zdravstvene, kulturne organizacije, vse do društev. Ko rečemo »nadzor«, mislimo predvsem na denar, ki ga obračajo ti subjekti. Opozicija, ki pač ni v vladi in tako ne more uporabljati vladnih mehanizmov, je s tem prikrajšana za svoj del »nadzora«, kljub temu pa vendarle »nadzira« del podjetij, ustanov, sindikatov, društev. Ko opozicija protestira proti vladnemu ravnanju po potresu v Posočju, se resda pridružuje spontanemu nezadovoljstvu ljudstva zaradi prisilne solidarnosti, utelešene v znamenitih posoških položnicah, in tako sledi svojemu svetemu cilju, nagajati vladajoči strani, kolikor je le mogoče, vendar se hkrati tudi pritožuje nad tem, da bo velika količina denarja, ki bo prišel s posoškimi položnicami in ki je prej niso predvidevali, zunaj njenega »nadzora«.