sprotja v narodno skupnosti so postala sčasoma manj izrazita. Konec osemdesetih let ste se znašli v Beogradu na mestu predstavnika za tisk v zveznem ministrstvu za zunanje zadeve. To je bila zadnja zvezna vlada skupne države, ki jo je vodil Hrvat Ante Marković. Od leta 1988 so se razmerja v državi le še zaostrovala in zagotovo Slovencem v Beogradu ni bilo lahko, saj so vas na mitingih pošiljali v različna evropska in ameriška mesta? Na predlog slovenskega vodstva sem postal predstavnik za stike z novinarji v zunanjem ministrstvu. To so bili že turbolentni časi za skupno državo, saj so se po jugu države dogajale »antibirokratske revolucije«, »dogajanje ljudstva« in ulica je že zamenjala nekatera republiška in pokrajinska vodstva. Napadi zlasti na Slovenijo in slovensko politično vodstvo so bili zelo grobi še posebno potem, ko je slovensko politično vodstvo skupaj z opozicijo podprlo starotrške rudarje na Kosovu. Pritiski na nas, ki smo bili zaposleni v zveznih organih, so se še posebno zgostili po prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji in zmagi Demosa. Napadali so nas Srbi, nova demokratična oblast pa je zahtevala od nas, da držimo pozicije v Beogradu, doma pa nas je zmerjala, ko smo vsak petek prišli domov. Seveda sem sam na funkciji tiskovnega predstavnika zveznega ministrstva za zunanje zadeve počutil slabo, bil sem neposredno izpostavljen pred tujimi novinarji in tujo politično javnostjo in stvari so me »znervirale« tako daleč, da leta 1990 tri mesece nisem sklical tiskovne konference. Na začetku leta 1991 sem odstopil, vendar sem moral ostati v Beogradu na zahtevo slovenske oblasti. Vendar sem se vrnil domov pred izbruhom vojne za