Do še bolj popolnega odklona od normalnosti in običajnosti pa je prišlo tudi naslednji dan v Delu. Državotvornost tega časopisa je prav neverjetna. Čeprav se mi ne zdi nič manj nesprejemljivo, pa vendarle razumem – če se potrudim –, da se kot novinarji tako zelo identificirajo z vstopom v Evropsko unijo kot kolektivnim ciljem, da jim recimo pridejo na misel skesani naslovi, kakršen je bil ta, da je inflacija “edini črni madež” v sicer vzornem spričevalu vmesnega poročila. Sram naj nas bo pred tem Ferhojgnom ali kom že! A to še ni bilo nič v primerjavi z nogometno evforijo dan pozneje. V zvezi s tem so namreč napisali, da je bilo “častno in obvezno” “jokati” [od sreče]. In še: “V ujmi čustev nihče ni mislil na [...] delovne obveznosti.” Seveda ne: opravičujmo vendar brezdelje in neučinkovitost na delovnem mestu zaradi mačka! V sosednjem članku pa so napovedani in odpovedani obračun med Violami in Dragonsi v Bukarešti med vrsticami pozdravili kot plemenito gesto sprave v imenu višjih, plemenitejših interesov. Izjava ljubljanskega navijača – moj bog, “Kržo” je prišel v časopis! –, da so pripravljeni navijati skupaj z mariborskimi, če le ne bodo izzivali, in da bodo v tem primeru odločno udarili nazaj, pa je po zaslugi pisca izzvenela, kot da je opozicija napovedala interpelacijo zoper ministra ali celo, kot da Condoleeza Rice grozi Pervezu Mušarafu! Človeški aspekt, za katerim si prizadevajo vsi mediji, je v slovenski verziji vedno tudi umazan aspekt. Umazan do te mere, da človeka mine celo fuzbal.