"Prasci", je pred časom sočno zapisal znani ljubljanski novinarski kolega in ogledalo uperil v vrhove slovenske politike. Eden njenih reprezentantov si je verjetno konec preteklega tedna ob svojem koraku nazaj verjetno mislil sila podobno, a se je kljub vidni razburjenosti uspel obvladati in pravzaprav povedal le to, da je odstop še najbolj presenetil - njega samega. Na drugi strani (zaenkrat) še istega kroga pa je novopečeni prvopromovirani nekdanji brigadir ob kozarcu penine mogoče prešteval, v katerem poskusu mu je najdaljši skok le uspel in se hkrati spraševal, koga mu bodo podtaknili, da bo tudi njegova senca (ne)varna pred nepredvidljivimi inciativami neznanih duš. S slednjimi je vsaj formalno po nekajtedenskem prerivanju uredila šesterica, ki je sicer, preden je na televizijski kameri zasvetila rdeča lučka, tiho umaknila prazen sedmi stol v kot. Če slednjega za potrebe gorenjske politike simbolično prestavimo v tekmo, ki prihaja, gre predvidevati, da bo igra potekala drugače, kot so si jo v osnovi zamislili v Ljubljani. Na tem koncu države gre namreč pričakovati združevanje sil "desno od centra", še toliko bolj, če se ozremo že samo na realno razmerje politične moči v posameznih, zaenkrat še vedno petih gorenjskih občinah. V teh gre kmalu realno pričakovati tudi večji politični vrvež, kar sicer na tem koncu Slovenije ni ravno pravilo. Zdi se, da marsikomu včasih pravzaprav ni najbolj jasno, ali bi bilo dobro, da bi se politiki povsem konkretno opredelili do določenega problema, naprimer s komunalnega področja (v gospodarstvu se pač že nekaj časa lobira drugače) ali ne. Gorenjski politični veljaki očitno še vedno večinoma prisegajo na neposredno predvolilno kampanjo in menijo, da bodo zgolj takrat dovolj prepričljivi za volilčev krogec. Če misel nekoliko radikaliziramo, je prav neverjetno, kako gorenjska politična tako pozicija kot opozicija molči tudi ob dogodkih, ki sicer pretresejo celotno državo, zgodijo pa se na Gorenjskem. Oglasijo se politične centrale, podružnice, ki naj bi že čez nekaj tednov preverjale svojo kredibilnost, pa molčijo. Pa bi včasih morale vpiti in ne samo skozi poskuse (ki jih sicer gre pozdraviti) druženja gorenjskih poslancev ne glede na strankarsko pripadnost, pač pa tudi na vrsto drugih povsem konkretnih načinov. Nenazadnje, kar nekaj Gorenjk in Gorenjcev sedi v vrhu slovenske oblasti - kdaj so bili zadnjič na domačih tleh dostopni širšemu krogu ljudi? Pa v tem seveda ne gre za poenostavitve in (ponvono) tiščanje množic v politiko. Zanjo bi bil tako ali tako že skrajni čas, da izgine z lestvic popularnosti. Od tam bi še posebej morali izginiti vsi tisti, ki so si že uspeli kupiti svoje ogledalo in v njem ne videvajo več sebe, pač pa obličje, ki je vse bolj podobno prvi besedi tega zapisa. In pri tem jih ni prav nič sram, da so v novem veterinarskem zakonu predvideli, da Gorenjska izgubi svoj veterinarski zavod. Očitno ni več daleč čas, ko bodo Vrbo in Visoko z dekretom prestavili v Ljubljano, uganka ostaja samo še to, kdo bo Jezerjanom povedal, da so izgubili svojo občino... Č Vine Bešter