Problem je seveda edino v tem, da te poante ni jasno in razločno izrekel še nihče od beograjskih politikov: čeprav je res, da je v sedanji Srbiji za objavljanje zgodb, kot jo je objavilo Vreme, treba imeti pogum, in čeprav nedvomno drži, da je bila HDZ pred in po volitvah do Srbov izrazito netolerantna, to nikakor ne more biti opravičilo, da ni še nihče v Srbiji odločno obsodil bombardiranj in obstreljevanj tako izrazito hrvaških mest, kot so Varaždin, Osijek ali Šibenik. Še več, če srbska opozicija molči kljub temu, da jo ta molk marginalizira, potem to pomeni, da je v zadnji instanci tudi sama ujeta v miloševičevsko razumevanje sveta: če srbska vojska bombardira hrvaška mesta v imenu boja za pravice Srbov, potem so za ta bombardiranja krivi vsi, v katerih imenu ta boj poteka, pa ob tem molčijo. V vojnah pač ni nedolžnih: nobenega dvoma ni, da bodo Srbi zato nekoč morali vzeti nase delež kolektivne krivde za vojno, in samo upamo lahko, da bodo slej ko prej doživeli svoj Stalingrad.