Denimo tistega, ki ga tako rad uprizarja Branko Grims, ko kaže svoj sloviti plakat. Ta namreč ne pove nič drugega kot to, da je sredi devetdesetih tedanja koalicija sprejela šolsko zakonodajo tudi s pomočjo kompromisov. Toda kompromis, na katerega se sklicuje Grims, ni zaradi interesa nekaj šol obrnil sistema na glavo. Na plakatu so namreč podpisi poslancev, ki so leta 1996 glasovali za to, da se zasebne šole, ki jim je bila pred sprejemom zakona o zasebnem šolstvu dodeljena 100-odstotna koncesija, še naprej financirajo pod enakimi pogoji. Na račun kompromisa je torej profitiralo nekaj šol, ki so bile že ustanovljene. Minister Zver pa je zato, da bi zagotovil nekoliko izdatnejšo državno pomoč tistim šolam, ki se zdaj financirajo 85-odstotno – in v resnici bogatijo slovenski šolski sistem, v tej točki ima minister prav – sistemsko omogočil 100-odstotni delež državnega denarja vsem, ki bi radi nekoč v prihodnosti ustanovili svojo šolo. Neresno in negotovost zbujajoče. Zlasti ker ni pojasnil, kakšna bo v prihodnosti javna mreža šol in od kod bo denar, če bo zasebnih šol več, kot ta hip predvideva minister. Hkrati pa je res – o tem je opozicija molčala – da ob 85-odstotnem financiranju zasebnih šol, ki bo po izsiljenem kompromisu veljalo še naprej, obstaja precej manjša verjetnost, da bi poleg RKC še kdo zmogel breme ustanovitve in vzdrževanja zasebnih šol. Na primer skupina entuziastov, ki bi s pomočjo kakšnega slovenskega premožneža zasnovala šolo, ki bi, na primer, vzgajala v liberalnem duhu... Zasebne šole bodo tako še naprej predvsem cerkvene, streliva za nadaljnja ideološka prerekanja pa zlepa ne bo zmanjkalo.