Minulo nedeljo si je Lukašenko omislil volitve za 110 sedežev v spodnjem domu parlamenta. Opozicijske stranke so sprva avtokrata hotele poraziti na voliščih, vendar so njene kandidate kot po pravilu zavračali že pri registraciji njihovih kandidatur in jih v javnosti zmerjali kot izdajalce in podobno. Zato se je opozicija odločila za bojkot. Še v soboto je kazalo, da bo Lukašenko spet prepričljivo zmagal, saj se je opozicijskega shoda v Minsku udeležilo samo tri do štiri tisoč ljudi, če seveda odštejemo policiste. Lukašenko je v nedeljo zjutraj na volišču izjavljal, da nacionalistično fašistični opoziciji ne bo uspelo z bojkotom in da bo volilna udeležba (šlo je samo za to, saj se je za sedeže v parlamentu potegovalo 10 strank, ki se z njim bolj ali manj strinjajo) 70-odstotna. Toda potem se je zgodil mali čudež. Volišča so bolj ali manj samevala. V ponedeljek so objavili, da je bila volilna udeležba 60,6-odstotna, vendar bodo morali v 14 volilnih okrožjih od 110 volitve ponoviti, ker je tam na volišča prišla manj kot polovica volilk in volilcev. V 53 primerih bo potreben še drugi krog, toda tam bo oblast lahko mirna, saj je za veljavnost drugega kroga potrebna samo 25-odstotna udeležba. Opozicija meni, da so te podatke prikrojili in da je dejansko glasovalo komaj nekaj čez polovico ljudi in da je bilo okrožij, kjer ni bilo dovolj volilcev, še več. Zahod volitev ni priznal. Lukašenko je torej kljub medijski blokadi doživel prvi resni udarec. Je to upanje za opozicijo, da ga bo naslednje leto strmoglavila na predsedniških volitvah? Najprej se bo morala združiti in določiti skupnega kandidata. Morda bo to nekdanji predsednik vlade Mihail Čigir. Svojo kandidaturo za predsednika države je že napovedal.