Enačbi je približno zadoščeno, ko je N<->Z<-> = 17 in N<->M<-> = 9, kar z računalom zlahka preverimo. Z drugimi besedami povedano, sorazmerno ugodna priložnost za izstrelitev rakete na Mars se ne pojavi vsaki dve leti, kar pokaže račun s poenostavljeno vesoljsko uro, temveč le vsakih 17 let. To pa gotovo ni kratek čas in letošnjo priložnost je očitno bilo treba izkoristiti. Toda tudi 17 let je le približek, saj je zemeljsko leto v resnici nekoliko daljše od 365 dni in tudi številka 678 za Mars ni povsem natančna. Kdaj se bo torej perihelijska opozicija Marsa zares ponovila? Če upoštevamo vse poznane podrobnosti gibanja Zemlje in Marsa okoli Sonca, nam izračun postreže s presenetljivo dolgo dobo med ponovitvami: 60.000 let! Tako je bil zadnji najprimernejši trenutek za polet na Mars še v času neandertalcev, ki priložnosti, kot kaže, niso izkoristili, naslednji pa bo v času, ko gotovo ne bo več ne nas ne Nase ne Ese. Škoda, kajti v prihodnosti se bo najmanjša razdalja med planetoma v resnici še nekoliko zmanjšala. Tudi elipsi tirov Zemlje in Marsa se namreč vrtita v ravnini eklipitike (zelo počasi in Sonce je os njunega vrtenja), zato bosta takrat orientirani tako, da bosta na premici, ki vsakih 2,13 leta povezuje oba planeta in Sonce, hkrati ležali tudi točki največje oddaljenosti Zemlje od Sonca (Zemljin afelij) in najmanjše oddaljenosti Marsa od Sonca (Marsov perihelij). Vendar je pri vesoljskih poletih vse to že dlakocepljenje: dovolj dobre priložnosti za polet na Mars se v resnici ponujajo približno vsakih 17 let -- in letos je takšno leto.