In vrnem se nazaj na posteljo, si prižgem cigareto in razmišljam. Tistih rumenih in ostalih bliskov ni, a vseeno se spomnim dogodka izpred let, ko sem se nažrl nekih ubijalskih tripov in sem šele po štiriindvajsetih urah zares odpotoval. Tja, med tiste grozne privide in prisluhe. In nisem bil doma. Bil sem pri neki ženski, lepi kot le kaj, in tam sem se spravil spat in takrat se je vse začelo. Ob meni je spala tista lepotička ptička in spala. Jaz pa vseprej kot to. In sanjal sem, pravzaprav haluciniral, da sem pri nekem prijatelju, katerega mati se je poročila z nekim znanim slikarjem in normalno, doma imajo polno vrednih slik. To sem bluzil in gledal v poster Madonne, ki je bil prilepljen na steno. In potem so prišli grdi dečki in tudi tista Madonna je bila z njimi. In kradli so vse po vrsti in slike, te so jih seveda najbolj zanimale. Tako sem enkrat tudi vstal in pomaknil stol pred omaro, kajti tja so se hudobneži skrili pred mano, ki sem edini bedel. Tam sem jih hotel imeti zaprte in zjutraj, jasno, vse prijaviti, a nekako so se eden po eden vsi izmuznili ven in jaz, zadet od vseh tistih kemikalij, sem ležal na postelji z odprtimi očmi in nisem niti enega ujel. Takrat sem glasno rekel nekaj kot, no ja, vas bom že dobil, ali pa kar, prijavil vas bom. Tisti trenutek se je lepotička ob meni zbudila, a kaj bi to. Nisem ji namenjal ne vem kakšne pozornosti, saj je ravno v tistem trenutku spregovorila Madonna s stene. (Ko danes razmišljam o tem, imam občutek, da je za vsem tem kaj globljega, kako sporočilo iz onostranstva, nebes, kaj pa vem. Ampak nerad verjamem v to.) No, rekla je nekaj kot, tudi ti boš osumljen, saj so vsepovsod tvoji odtisi. Ne vem, kaj sem ji v možganih, polnih kemičnih substanc, govoril, ampak tista Madonna je nato, da bi jaz le pustil prstne odtise in to, spustila v sobo polno močeradov in ti so se vsi po vrsti splazili v predal, kjer je imela moja lepotička spodnje hlače. Kaj storiti, mi je verjetno šinilo skozi omamljene možgane in ja... vedel sem, kaj mi je storiti. Vstal sem s postelje, od nekod pobral plastično vrečko, si jo dal okoli roke in sem začel. Prijel sem vsake spodnjice posebej, jih potresel, če bo iz njih padel kakšen močerad in to. Nič. Spodnjice sem odvrgel na tla in nato še druge, pa tretje in desete in oh oh oh. Moja lepotička se je ob tem početju seveda znova prebudila in me nekaj spraševala. Zamahnil sem z roko, nekaj kot, tiho bodi, baba, nimaš pojma, kaj je v igri. In res ni imela pojma. Kako le? In razložil sem ji, zakaj imam plastično vrečko preko roke. Ja, zaradi prstnih odtisov, seveda, kaj pa! In ona je zamahnila z roko in dejala, da sem zmešan in tega sem se zelo ustrašil. Legel sem poleg nje in jokal. Verjetno samo v sebi. In med jokom sem zopet odpotoval. Tokrat v umobolnico. Spomnim se, da se mi je sanjalo, kako so prišli možje v belem pome in me naložili v tisti njihov kombi. In moji prijatelji, bilo jih je stotisoč, so mi dali dve v črno usnje vezani beležki, kjer so mi napisali vsak po eno ohrabrujočo misel. In bral sem te misli in sam pri sebi prisegal, kako se bom poboljšal in oh in joj.