Revir je zajemal Savo Dolinko od mostu v Lescah do sotočja, Savo Bohinjko od Cajhnovega mlina do sotočja ter Savo do izliva Kamniške Bistrice in vse pritoke Save na navedeni dolžini. Za najpomembnejšo ribo v omenjenem predelu je veljal lipan. V Savi so živeli tudi sulci, potočne postrvi in kleni. Po Franketovih navedbah revir ni bil posebno bogat z ribjim življem. Največ rib je bilo v Savi Bohinjki od Cajhnovega mlina do sotočja s Savo Dolinko. Tam so se zadrževale ribe ob drsti, saj niso mogle čez Cajhnov jez, ker je bil le-ta visok dva metra, dvostopničen in obložen z deskami. Po Franketovih navedbah pa ribe, kljub prosti poti, niso zahajale v Savo Dolinko. Temu je bilo najbrž krivo neprestano onesnaževanje reke. V Savi Dolinki je v letih od 1883 do 1887 najmanj trikrat na leto, vedno ob sobotah popoldne, do Radovljice in še naprej po reki navzdol plavalo več stotov omamljenih rib. V tistih časih so ljudje take ribe lovili, tudi za prehrano. Franke navaja, da je ob eni od takšnih priložnosti Kapus iz Kamne Gorice z rokami ujel tri kilograme težkega sulca, z rokami so lovili tudi drugi; eni z večjim, drugi manjšim uspehom. Odkar je vodo zastrupljala industrija, se številčnost rib ni več povečala. Po številnih pritožbah in dolgih pogajanjih je bil na 10 goldinarjev kazni obsojen samo Matija Zupan, tovarnar sukna na potoku Završnica. Po mnenju prič so bili za ribe usodni predvsem odpadki iz plavža na Savi pri Jesenicah; posledice so se kazale na stanju rib vse do Kranja. Vendar o postopkih zoper železarno zaenkrat nimamo podatkov.