Ibogo odkrijejo zahodnjaki v drugi polovici devetnajstega stoletja, Henri Baillon leta 1889 rodu nadene ime Tabernanthe iboga, Dybowsky in Landrin pa leta iz korenin 1901 izolirata alkaloid in ga poimenujeta ibogain. Ker francoskim učenjakom ni bila tuja uporaba iboge v culukafrskih kolonijah, se vrstijo farmakološke študije, ki ibogainu, ibogain hidrokloridu, na koncu zaradi njegovih spodbujevalnih lastnosti namenijo vlogo zdravila za nevrastenijo in astenijo. Do štiridesetih let dvajsetega stoletja je glede iboge mir, potem pa jo je, po ponovnih znanstvenih preiskavah, najti na prostem trgu, v obliki tablet z imenom Lambarene, ki jih kot poživilo jemljejo povojni športniki ter tudi francoski narodni heroj, raziskovalec vulkanov Haroun Tazieff. Lambarene izgine s tržišča okoli '66, ibogain pa se znajde na seznamu prepovedanih poživil Olimpijskega komiteja 1989. V petdesetih letih težišče raziskav ibogaina prevzamejo nefrancoski znanstveniki, v sedemdesetih pa se dožene njegova smrtna doza na poskusnih živalih, vpliv na krvni pritisk in povezava z možganskim nevrotransmiterjem serotoninom. Ibogain, razmeroma nestrupen alkaloid, po toksičnosti ga primerjajo z aspirinom in kininom, tudi v večjih količinah ni povzročil patoloških sprememb na jetrih, ledvicah, srcu in možganih, njegov vpliv na centralni živčni sistem pa je odvisen od prejete doze. V zadnjem času sta O'Hearn in Molliver dokazala, da lahko veliki in večkratni odmerki ibogaina povzročijo degeneracijo možganskih celic pri podganah, vendar tega nista mogla ugotoviti, ko sta se držala doze 40 miligramov na kilogram telesne teže, ki se uporablja pri terapiji heroinskih odvisnikov. Cappendijk in Džoljić sta leta '94 pri podganah, ki so bile vajene jemati kokain, ugotovila, da je enkratna doza ibogaina ustavila jemanje kokaina pri polovici podgan za nekaj dni, medtem ko so zaporedni tedenski odmerki ibogaina od kokaina odvadili okoli sedemdeset odstotkov podgan, in to za par tednov. Učinek ibogaina na izločanje dopamina, snovi, ki v možganih povzroča ugodje, naj bi bil vsaj pri živalih odvisen od spola, vedenja in vrste živali ter od koncentracije in načina, kako se jim daje ibogain. Dosedanji poizkusi na z morfijem omamljenih živalih so Maisonneuva navedli k domnevi, da ibogain omili učinek morfija na izločanje dopamina, hkrati pa ne preprečuje ugodja pri šibkejših, bolj vsakdanjih dražljajih. Ibogain tudi ni vplival na lastnost morfija, da blaži bolečine, pri podganah je izrazito omilil simptome abstinenčne krize, ni pa povzročil zasvojenosti. Toliko glede predkliničnih, farmakoloških in nevrokemičnih raziskav, v katerih so proti svoji volji sodelovale le živali.