Po televiziji sem videl katedralo v Weimarju, pa tudi Kregarja v mariborski stolnici, in to je glorija! Z ničimer drugim se ne da ustvariti takšne atmosfere. Chagall je za svoje osnutke cerkvenih vitražev potreboval osem let, in ko jih je končal, je umrl. Vitraž je dragocena reč. Mene zanimajo različni materiali. Rad imam steklo, rad imam tapiserijo, keramiko, grafiko, četudi sem študiral slikarstvo. Izdelal sem tudi kakšnih sto kvadratnih metrov mozaikov. Ko sem videl, kako vitraž deluje v prostoru, sem dobil veselje. Tudi tu ostajam pri Uršlji. Vendar za vitraž potrebuješ izvajalca. Nekaj let imamo tudi v Slovenj Gradcu delavnico, ki jo vodi Alojz Gaber in sam tudi izdeluje moje vitraže. Ampak vitraž delam samo, če kaj prispeva k prostoru, h kulturi bivanja in okolja, drugače ne. Ponovno pa imam v mislih olje. Končno sem študiral oljno slikarstvo. Po dolgem času me resnično mika. Akril je sicer lepa tehnika, jaz sem slikal s policolorjem že leta '62, ko pri nas še niso odkrili akrila, v bolnici je štirinajst metrov dolga stenska kompozicija, ampak akril je v primerjavi z oljnim slikarstvom precej hladen. Zame je oljno slikarstvo kot violina ali klavir. Kopiral sem tudi srednjeveške freske v Crnogrobu za pariško razstavo, pa v slovenjgraški gotski cerkvi, in tam sem videl, kaj pomeni petstoletna patina. Ker je bilo v moji kopiji premalo patine, ni bilo druge možnosti kot zunaj pred cerkvijo pobrati prah in ga zmešati v barve. Kajti na starih freskah je tudi prah naredil svoje. Mestni dekan gospod Soklič je nekoč ugotovil, da je tudi prah muzealija.Tega se lepo spominjam. Še danes mi pride prav, da vem, kaj je to atmosfera, kaj so zamolkli, globoki akordi in harmonija. Velik poklon srednjeveškim freskam.