Bellini, družina italijanskih slikarjev, ki so odigrali kar najpomembnejšo vlogo v umetniškem svetu Benetk. Jacopo Bellini (okoli 1400--okoli 1470), utemeljitelj družinskega premoženja, je bil oče Gentileja in Giovannija. Izučil se je pri *Gentileju da Fabriano in do sredine stoletja je imel v Benetkah skupaj z obema sinoma izredno uspešno delavnico. Njegove poglavitne slike so žal izginile, ohranjene pa so precej preproste in tradicionalne upodobitve Marije z otrokom. Njegov umetniški talent se precej bolje izraža v dveh izjemnih skicirkah (eno hranijo v British Museum v Londonu in drugo v pariškem Louvru), ki skupaj obsegata več kot 200 risb, pomembnih zlasti zaradi nenavadnih *perspektivičnih učinkov. Gentile Bellini (okoli 1429--1507) je prevzel vodstvo delavnice. Podobno kot njegovega očeta so v tedanjem času tudi njega zelo občudovali, vendar je večina njegovih najboljših del izginila, med njimi tudi erotični prizori za harem sultana Mehmeda II., ki jih je naslikal med svojim bivanjem na dvoru v Konstantinoplu med letoma 1479 in 1481; ohranjen je njegov portret Mehmeda, ki ga hrani National Gallery v Londonu. Njegovi največji deli sta dve velikanski nabožni platni v beneški Accademii, ki sta pomembni zlasti zaradi velikega števila anekdotskih detajlov, ki pričajo o tedanjem življenju v Benetkah. Giovanni Bellini (okoli 1430--1516) je bil največji umetnik v družini in je pripomogel k temu, da so se Benetke iz umetnostno manj pomembnega mesta razvile v središče, ki se je kosalo celo s Firencami in Rimom. Glavni vplivi v odločilnih letih njegovega umetniškega oblikovanja so prišli od svaka Andrea *Mantegne ter od Antonella da Messina. ki se je v Benetkah mudil med letoma 1475 in 1476. Podobno kot Antonello je bil tudi Bellini eden prvih mojstrov tehnike *oljnega slikarstva. Sorazmerno malo njegovih del je datiranih, kljub temu pa je iz njih mogoče razbrati glavno smer umetnikovega razvoja, v katerem se je odmaknil od trdo izrisanega linearnega sloga zgodnjih let ter razvil slog izjemne topline, pri katerem sta bili glavni izrazni sredstvi barva in svetloba. Izjemno domiselnost je pokazal v likovnem smislu, tako je ena izmed njegovih iznajdb združevanje figur in krajine v popolni skladnosti, pri čemer krajina ni le zastor v ozadju, temveč bistveni element ustvarjanja razpoloženja slike. Njegov najpriljubljenejši motiv je bila Marija z detetom in le Rafael se lahko kosa z Bellinijevimi pretanjenimi variacijami na to temo. Od leta 1483 do smrti je bil uradni slikar Beneške republike in je vplival na večino vodilnih umetnikov naslednje generacije, med njimi Giorgione in Tizian, ki se je učil v njegovi delavnici.