Ima pa Storrova razstava tudi številna uveljavljena imena svetovne umetnosti, od ruskega tandema Ilija in Emilija Kabakov, Britanca Steva McQueena do Nemca Sigmarja Polkeja in Američanke francoskega rodu Louise Bourgois, Američana Sola Le Witta (v delu Wall Drawing # 1167 je prečno po prostoru postavil dve ogromni steni, eno črno in eno belo, ter ju ročno porisal s svinčnikom; bela stena se tako prelije v črno piko in črna v belo), Nemca Gerharda Richterja (s šestimi oljnimi platni velikih formatov z naslovom Cage 1–6 , na katerih je v njihovi abstrakciji mogoče »slišati« frekvence eksperimentalnih zvokov tega ključnega konceptualnega skladatelja sodobne glasbe 20. stoletja, Cagea). Vedno znova prijetno razvedri tudi Romun Dan Perjovschi (delo The Drawing) s humornimi, družbenokritičnimi komentarji v stripovsko preprostih risbah, narisanih z belo kredo na črno steno. S humornimi komentarji je delo Discussion (Property) opremil tudi Bolgar Nedko Solakov (razstavlja v Arsenalih), katerega povod je zgodba o avtomatskem orožju kalašnikov AK-47, ki ga je v 40. letih naredil Mihail Kalašnikov, a ni bil patentiran. V času nekdanjega vzhodnega bloka je imela Bolgarija dovoljenje za proizvodnjo, v 90. pa je po razpadu sovjetskega imperija izbruhnil spor za dediščino med Rusijo in Bolgarijo.