LJUBLJANA S slušnim aparatom je pri meni tako, kot če bi na vrata obesil tablo Pozor hud pes, pa psa ne bi imel, se pošali osemdesetletni Uroš Žitnik, ki si čas zapolnjuje tako, da slika. To pa je bil tudi povod za naš obisk, kajti nedavno so njegova oljna platna razstavili v prostorih Informacijske pisarne Mestne občine Ljubljana. Življenje mu ni prizanašalo, a zdi se, da ga pri njegovih ciljih ni moglo nič ustaviti. Če se vam en čut poslabša, se vam drugi izboljšajo, njegova soproga Miša Žitnik namigne na možev odličen vid in vizualni spomin. Motive za svoje slike najdem tudi v dolgočasnih bregovih Ljubljanice, kjer jih drugi ne vidijo. Ko opazim nekaj zanimivega, sem kot divji petelin, ki nič ne sliši in nič ne vidi.