Res je, da skoraj nihče ni nikoli govoril o Teresi Aguileri, in ta skoraj je odveč, odkar je umrla moja kubanska babica, edina, ki jo je včasih omenjala, kot da se temu ni hotela ali ni mogla izogniti, čeprav je bila pri njej doma Teresa zmeraj navzoča in vidna kot posmrtni oljni portret, izdelan po fotografiji. In pri meni, to je pri očetu doma, je bila in je črnobela fotografija, ki je rabila za model in sta jo Ranz in Juana ob popoldnevih včasih preletela s pogledom. Teresin obraz je na tisti fotografiji zaupljiv in resen, lepa ženska s tankimi, ostro začrtanimi obrvmi in plitvo jamico v bradi zareza, senca temni lasje, speti na tilniku, in preča na sredini, ki poudarja tisto, čemur pravimo figa, dolg vrat, velika in ženstvena usta (ki pa se zelo razlikujejo od očetovih in mojih ust), ravno tako temne oči so zelo razprte in gledajo brez sumničavosti v objektiv, nosi nevpadljive uhane, morda iz biserne matice, in ima, kljub svoji zgodnji mladosti, naličene ustnice, tako so se namreč olikana dekleta ličila v času, ko je bila še mlada ali živa. Ima zelo bledo polt, prepletene prste, roke naslanja na mizo, nemara prej na jedilno kot na pisalno mizo, čeprav je ni moč videti toliko, da bi bil prepričan, in ozadje je zamegljeno, morda je bila fotografija posneta v studiu. Nosi bluzo s kratkimi rokami, bržkone je bila pomlad ali poletje, imeti mora kakšnih dvajset let, morebiti manj, morebiti Ranza še ni poznala ali ga je pravkar spoznala. Bila je še neporočena ženska. Na njej je nekaj, kar me zdaj spominja na Luiso, čeprav sem gledal to fotografijo dolga leta, preden je Luisa začela živeti, vsa leta mojega življenja razen zadnjih dveh. Mogoče zato, ker človek povsod pomalem vidi osebo, ki jo ima rad in s katero živi. A obe imata brezmejno zaupljiv izraz, Teresa na svojem portretu in živeča Luisa nenehno, kot da se ne bi bali ničesar in jima nikoli nič ne bi moglo do živega, Luisi vsaj medtem ne, ko je budna, ko pa spi, postane njen obraz ranljivejši in njeno telo se zdi bolj izpostavljeno nevarnosti. Luisa je tako zaupljiva, da je prvo noč, ki sva jo preživela skupaj, sanjala, mi je rekla, o drobcih zlata. Sredi noči se je zaradi moje navzočnosti zdramila, me malo začudena pogledala, se z dolgimi nohti dotaknila mojega lica in rekla: »Sanjala sem o drobcih zlata. Bili so kot nohti na prstih in zelo bleščeči« samo kdor je zelo nedolžen, lahko sanja o tem in to celo pove. Teresa Aguilera bi lahko sanjala o teh tako sijajnih drobcih na poročno noč, sem pomislil, ko sem se pri Ranzu ozrl k njenemu portretu, potem ko sem Luiso že spoznal in z njo spal. Ne vem, kdaj je bila Teresina fotografija posneta, in zelo verjetno tega nihče ni zanesljivo vedel: je zelo majhna, vpeta v lesen okvir, na polici, in odkar je umrla, je ni nihče pogledal pogosteje kot od časa do časa, kakor si ljudje ogledujejo porcelan ali okraske in celo slike, ki so pri hiši, nihče več jih ne opazuje pozorno in všečno, brž ko postanejo del vsakdanjega pejsaža. Odkar je umrla mati, je tam tudi njena fotografija, pri Ranzu, večja, in poleg tega tam visi portret, ki ni posmrtni in ji ga je naslikal Custardoy starejši, ko sem bil še otrok. Mati, Juana, je bolj vesela, čeprav sta si sestri kar podobni, vrat in oblika obraza in brada so enaki. Moja mati se smehlja na fotografiji in smehlja na sliki, na obeh je že starejša od starejše sestre na majhni fotografiji, v resnici starejša, kot je bila kdajkoli Teresa, ki je s smrtjo nedvomno postala najmlajša, celo jaz sem starejši od nje, zgodnje smrti pomlajujejo. Moja mati se smehlja skoraj tako, kot se je smejala: zasmejala se je z lahkoto, kot babica; kot sem že povedal, sta se včasih skupaj smejali na ves glas.