Francesco Mazzola se je rodil leta 1503 in umrl pri le 37 letih. Izšel je iz slikarske družine in prva dela ustvaril pri šestnajstih. Še pred dopolnjenim dvajsetim letom se je pred vojno iz Parme umaknil v kraj Viadana, se leta 1522 vrnil in dosegel naročilo za poslikavo kapel v cerkvi sv. Janeza Evangelista, v kateri je deloval tudi Correggio, slikar, ki je najizraziteje vplival na njegovo formacijo. Vpliv slednjega na mladega Parmigianina dokumentirajo freske z Diano in Akteonom (ob tej klasični metamorfozi je v freske vnesel razne manieristične »anomalije«), ki jih je za rodbino Sanvitale ustvaril na gradu Fontanellato. Galeazza Sanvitaleja je upodobil tudi na enem svojih najboljših oljnih portretov, iz tega časa pa je tudi njegov znameniti avtoportret, ustvarjen v deformirani perspektivi, z iluzijo odseva v sferičnem ogledalu. Ta lastna podoba velja za enega emblemov manieristične umetnosti, z njim pa je - po besedah prvega biografa italijanskih umetnikov in tudi Parmigianinovega slikarskega kolega Giorgia Vasarija - predvsem želel ustvariti vtis na naročnike v Rimu, kamor se je leta 1524 odpravil kot že precej uveljavljen slikar. Ne brez uspeha; aktualni papež Klemen VII. (ki mu je slikar to »vizitko« podaril; kasneje je bila mdr. v lasti Pietra Aretina, v našem času pa je v zbirki dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja) mu je zaupal dekoracijo vatikanske Sale dei Pontefici, do realizacije katere pa ni nikoli prišlo - Parmigianino je ostal v Rimu tri leta, v bistvu brez posebnih uspehov, v senci tedaj zelo dejavnih Sebastiana del Piomba, Giulia Romana, Rossa Fiorentina ali Perina del Vaga. Konec njegovega rimskega obdobja je prinesel znani sacco di Roma, katastrofalno uničenje večnega mesta s strani cesarskih čet Karla V. leta 1527. Ta krvava posledica neuspešne politike Klemna VII. velja za enega tistih dogodkov, na katere opirajo prelom visoke renesanse v manierizem, Parmigianina pa je (tako kot mnoge druge umetnike) prisilila v beg. Nekaj let je preživel v Bologni, leta 1531 pa se je vrnil v Parmo in dosegel realizacijo poslikave v cerkvi S. Maria della Steccata, dotlej svoje najambicioznejše naročilo, ki pa se je kasneje izkazalo tudi za njegovo najbolj mučno delo. Začetnemu elanu so namreč sledile težave; Parmigianino se je od naročila vse bolj umikal, do te mere, da so ga menihi iz samostana tožili in dosegli obsodbo na zaporno kazen. No, medtem jo je slikar že ucvrl s teritorija Parme. Razlog za izgubo interesa do slikanja razlagajo z njegovo obsesijo z alkimijo oziroma pretvarjanjem živega srebra v zlato (alkimija je bila mdr. tudi konjiček njegovega nekdanjega mecena Galeazza Sanviteleja), kljub temu pa je Parmigianino v tem času ustvaril nekaj vrhunskih slik, med njimi znamenito pozno delo, Madono z dolgim vratom. Njegovemu razmerju z alkimijo so namenili tudi posebno razstavo (8. 2. do 15. 5.; Centro Culturale Santa Chiara), in sicer v kraju Casalmaggiore blizu Cremone, kamor je pobegnil pred obsodbo in kjer je leta 1540 tudi umrl.