cerkve, je pokazala portretne upodobitve pastirjev ljubljanske škofije od njene ustanovitve do današnjih dni. Eksponati, izbrani po kulturnozgodovinskih in umetnostnih kriterijih, so izhajali iz različnih fondov, jedro razstave pa sta bili zbirka oljnih portretov iz ljubljanske škofijske palače in po njej posneta Jakčeva risana galerija škofov. Od štiriintridesetih škofov, kolikor jih je doslej sedelo na ljubljanski katedri, petih doslej ni bilo mogoče najti na upodobitvah, zato so bili Glušič, Radlič, Leslie, Petazzi in Kavčič predstavljeni le z grbi, medtem ko ilustrira Seebacha samo freska iz 19. stoletja. Številni portreti so bili doslej neprepoznani ali ne prav prepoznani, ob razstavi pa se je marsikateri problem identifikacije razrešil, pojasnjuje Ana Lavrič. Najstarejše upodobitve škofov so se ohranile na nagrobnikih oz. epitafih. Ravbar si je dal nagrobnik izklesati še za življenja, Kacijanarjev je nastal kmalu po njegovi smrti, Lambergu in Textorju pa ju je postavil šele Hren. Tavčarjevo podobo poznamo le po grafiki, prav tako Scarlichijevo in podobo Karla Janeza Herbersteina, pri drugih so grafični portreti pomembna spremljava in dopolnilo oljnim slikam. Izmed ohranjenih originalnih portretov v olju so najstarejši Hrenovi,