Osnova je vedno ohišje. To je pač odvisno od namena in izvedbe lahko izdelano iz različnih materialov in z različnimi tehnologijami. Kljub vsemu pa se najpogosteje uporablja vlivanje, ki je dokaj zahteven tehnološki postopek, vendar pa glede na zahtevnost ohišja kljub vsemu še vedno najcenejši. Pri majhnih in redkih serijah se uporabljata tudi varjenje in rezkanje, vendar to velja za večje, preprostejše vrste menjalnikov, ki so izdelani v zelo majhnih serijah ali so celo unikati. Zobniki so pomemben menjalniški element, saj se vse zgodi prav na njih. Običajno se uporabijo zobniki z evolventnimi zobmi, kar pomeni, da so zobje zobnika izdelani po posebnem postopku in lahko zdržijo večje obremenitve. Poleg tega omogočajo tudi preprostejše in mirnejše ozobljenje dveh zobnikov med seboj. Drugi pomemben element so gredi. Običajno so zobniki na gredi montirani z moznikom, obstajajo pa tudi druge vrste povezav. Najpogosteje je gred izdelana z utori, ki nadomeščajo moznik, omogočajo pa tudi premik zobnika po gredi. To velja predvsem za tisti zobnik, ki ga z ročko in pletenicami premikamo in s tem spreminjamo smer vrtenja pogonske gredi. Materiali, ki se uporabljajo za izdelavo gredi, zobnikov in drugih elementov razen ohišja, so ogljikovo jeklo ali pa izboljšana siva litina za zobnike, če so večji in konstrukcijsko prenesejo take vrste obremenitve. Gredi so vedno iz jekla. Pri nekaterih menjalnikih so primarne gredi in zobnik izdelani iz enega kosa, kar je nekaj dražje, vendar je konstrukcijsko najbolj primerno. Os, ki premika srednji zobnik, ki obrača smer vrtenja, je pomemben element, saj z njo dosežemo glavno lastnost menjalnika. Zato mora biti tudi ta izdelana iz kakovostnega materiala. Vse to seveda prinese višjo ceno, ki se je ne da bistveno znižati. Os ima povezavo s pletenico, le-ta pa je povezana z upravljavsko ročico pri komandnem mestu plovila. Ležaji so tudi zelo pomemben element menjalnika. Najpogosteje se uporabljajo kroglični, ki pa so okrepljeni za prenašanje horizontalnih obremenitev, ki so v menjalniku zelo velike. Zaradi cene in mazanja se uporabljajo odprte vrste ležajev, da lahko oljne pare mažejo ležaje in zobnike hkrati. Menjalniki, vsaj preproste vrste, kakršne so na plovilih za razvedrilo in šport, nimajo črpalke za mazanje, ampak je to preprosto izvedeno z oljno kopeljo. To pomeni, da je tisti zobnik, ki je v menjalniku najniže, potopljen v olje in s tem ko se vrti, maže sebe in druge zobnike ter ustvarja oljne pare, ki se potem razširijo v vse pore menjalnika. So pa obtočne črpalke za mazalno oje običajne tam, kjer je treba olje hladiti. To velja predvsem za reduktorje in menjalnike tekmovalnih čolnov.