Eden od namenov tovrstne reprezentacije je namreč spodbijanje še vedno vse prepogostega očitka, da kitajska sodobna umetnost ne premore lastnega izraza in da je posnetek zahodnih umetnostnih tokov. Tako mnenje se lahko ustvari zgolj ob zelo plehkem poznavanju tako vzhodne kot zahodne umetniške produkcije. Če podrobneje pogledamo dela na razstavi, se nam kaj kmalu razkrije, da vsi umetniki s pridom uporabljajo sintezo tradicionalnih kitajskih likovnih paradigem ter zahodnih likovnih tehnik in vsebin, ki se neposredno ukvarjajo s socialno-političnimi problemi trenutnega časa. Zhu Kaieva serija oljnih slik na prvi pogled ni nič posebnega, a s podrobnim ogledom ugotovimo, da je v oljno tehniko uvedel tehniko polivanja črnila (pomo), s katero ustvari deževno, megleno ozračje. Tudi kompozicijsko se v sliki, podobno kot slikar Zeng Hao, popolnoma drži plitve perspektive kitajskega slikarstva »s čopičem« (bihua), v katero vnaša nekatere psihoanalitske interpretacije. Sintezo sodobnih medijev in tradicije lahko preberemo tudi v videu Zhang Jiangshana, za katerega avtor uporabi okrogel format s svetlobnimi rdečimi pečati zunaj kroga. Za glasbeno podlago je vzel pesnitev Osamljeni zločinec pesnika in skladatelja Jiang Kuia (1155-1221) iz Južnega Songa in ob njo nanizal številne podobe, od klasičnega slikarstva s črnilom in animacije do fotografij snap-shot in podob urbanega okolja, pri čemer vse podobe sodobnega časa popolnoma ustrezajo opisom iz pesnitve.