Emilija Erbežnik je ljubiteljska slikarka, ki jo je racionalno zavedanje življenja poklicno vodilo od umetniškega ustvarjanja, saj se je izučila za čevljarsko prešivalko, njena duša pa je ves čas bolj ali manj neuslišano hrepenela po umetnostnem izražanju. Šele pred dvajsetimi leti, ko je odšla v zasluženi pokoj, se je našel čas za staro, a neuslišano ljubezen. Pod strokovnim vodstvom mojstrov ustvarjanja se je naučila slikarskega izražanja v oljni tehniki in akvarelih, naučila se je obdelovanja keramike in kaligrafije. Tako je v domačem okolju s svojo lepo pisavo postala skoraj nepogrešljiva »popisovalka« diplom, od vseh slikarskih tehnik pa se najraje izraža s pomočjo akvarela. Poleg šopkov zaznamo v njenih motivih etnološko figuraliko, kot so kozolci, stare hiše in podobno, neizčrpen vir navdiha pa ji je tudi Kras svojim kamnitim svetom. Poznavalci pravijo, da je svoje likovno ustvarjanje pripeljala tako daleč, da je že dobilo pridih nadpovprečnosti. Doslej je imela 30 samostojnih razstav in 250 skupinskih. Erbežnikova kot vsestranska umetnica goji tudi veselje do pete besede, zato rada zapoje – sama ali v zboru. Nastopa v mešanem pevskem zboru Društva invalidov Vrhnika, ki ga vodi njen brat Jože Jesenovec. Z njim in skupaj z Lilijano Stepic je zapela tudi na odprtju razstave v Šentjoštu. Kulturni program so poleg omenjenega tria popestrili še šentjoški pevci, krajši odlomek Sneguljčice pa so odigrali tudi malčki - palčki iz društvene dramske sekcije. Pri tem naj omenimo, da je v času nastopanja najmlajših Erbežnikova poprijela za čopič in pred občinstvom izdelala akvarel z motivom tihožitja. Mnogi so tako prvič videli, kako sploh nastaja tovrstno umetniško delo. Sicer pa je bila dvodnevna razstava med domačini dobro sprejeta in mnogi so menili, da bi morali v prostore lokalnega kulturnega društva še večkrat povabiti tovrstne umetnike. Gašper Tominc