Z zastavami okrašeno staro mesto Kranj ter domoljubne in borbene pesmi, ki so hreščale iz zvočnikov v čast stote obletnice pesnikove smrti, so mi vzbujali rastoče praznično razpoloženje. S starši smo se sprehodili po kranjskih ulicah. Izložb, ki so bile doslej zaprašene in so jih krasile le papirnate zastavice ter od sonca obledele vzpodbudne parole, se je bržkone s čarobno paličico dotaknila dobra vila. Kar čez noč se je zgodilo, da je sleherno okno začelo tekmovati z drugim: v Okrajnem magazinu je bila razstavljena velika oljna slika, na kateri mi je bolj kot Prešeren sam pritegnila pozornost njegova rojstna hiša v ozadju, pri Putniku mi je bilo všeč slovensko dekle v gorenjski noši, ki pesniku poklanja zlat lovorjev venec, pred izložbo podružnice DZS pa sem s prstom kazal, katere izmed razstavljenih knjig imamo vse doma ... Potem so se z vseh strani zaslišali klici odobravanja, ljudje so začeli mahati in po cesti so pritekli športniki, ki so prav iz Vrbe prinesli pozdrav Prešernu. Sam ne vem, kdaj se je zgodilo, da me je mama zaupala prijaznim gospodičnam šiviljam iz naše nacionalizirane delavnice. Z njimi sem odšel na slovesnost ob pesnikovem grobu, gneča pa je bila tolikšna, da smo se ustavili že pri De Glerijevi vili kakšnih sto metrov pred starim pokopališčem. Tam sem se zdolgočasen prestopal sredi gozda nog in iz daljave mi je veter od časa do časa do ušes prinesel kak temperamentni štajerski naglas svečanega govornika.