Tretja določba v okviru Gatt, ki so jo pogosto uporabljale države v svoji kmetijski politiki, je bila izjema od načela domače obravnave, po kateri sme država pogodbenica uvesti podpore izključno domačim proizvajalcem (8. b točka iz III. člena Gatt). Ker je Evropska gospodarska skupnost (EGS) za uvoz oljnih rastlin v listi carinskih zavez privolila v ničelno carinsko stopnjo, je podpirala domačo proizvodnjo oljnih rastlin s plačili predelovalcem, ki so odkupovali proizvode po določeni ceni od domačih pridelovalcev. Po mnenju EGS so bili pogoji plačila določeni tako, da so bili koristniki izključno pridelovalci; predelovalci so le prenašali korist od EGS na pridelovalce. Na zahtevo ZDA je ugotovitveni svet Gatt leta 1989 ugotovil, da ukrep EGS ni koristil izključno pridelovalcem, temveč lahko tudi predelovalcem. Plačilo je bilo namreč določeno na podlagi cen, ki so bile lahko nižje od cen, ki so jih predelovalci dejansko plačevali pridelovalcem, oziroma na podlagi uvoznih cen, ki so bile lahko nižje od cen, po katerih bi lahko predelovalci kupovali uvožene oljne rastline. Po mnenju ugotovitvenega sveta je že samo tveganje, da je v primerjavi z enakim domačim proizvodom uvoženi proizvod izpostavljen diskriminaciji, v nasprotju z načelom domače obravnave. V sporu je bilo še ugotovljeno, da je EGS s podporo predelovalcem izničila oziroma onemogočila ugodnost, ki so jo ZDA utemeljeno pričakovale na podlagi v okviru Gatt vezane ničelne carinske stopnje za uvoz oljnih rastlin.