Šele mnogo let pozneje sem imela srečo umetnika tudi osebno spoznati. V Galeriji ZDSLU smo želeli Zornika, dolgoletnega člana društva, likovnega pedagoga in nekdanjega dekana Akademije za likovno umetnost, ob njegovi komaj minuli devetdesetletnici počastiti vsaj s skromno razstavo. Presenetili sta me njegova človeška širina in spravljiv odnos do sveta; tako prijetno sva kramljala ob kavi, medtem pa ogledovala in izbirala slike za predstavitev. Le redko kdaj sem tako obžalovala, da na ZDSLU nismo premogli več denarja za primernejšo razstavo in predvsem katalog; tako pa je za tem dogodkom ostala le majhna zloženka, kakršna je danes marsikateremu najmlajšemu ustvarjalcu premalo za prvi nastop v javnosti. A umetnik je bil pravi gospod, skromen in dostojanstven, vesel, da lahko ljudem pokaže, kaj nastaja v odmaknjenosti njegovega ateljeja, se med oljnimi podobami sprehodi s svojimi kolegi, redkimi sodobniki, a številnejšimi nekdanjimi študenti. Res ni pogosto razstavljal, a njegov opus je poseben in nepogrešljiv v antologiji slovenskega slikarstva. V njem se nenavadno subtilno zrcali čas, ki zaokroža skoraj stoletje, začenja se v predvojni Jugoslaviji in se končuje v domu za ostarele na Sotočju 9.