Obmorska pokrajina, kot je poimenoval oljno podobo iz leta 1947, je pravzaprav še korak naprej od realistične zasnove proti abstrakciji. Debenjak je upodobil osamljen morski zaliv, ki je skorajda brez posebno izstopajočih nadrobnosti. Za to sliko so značilne obsežnejše enotne barvne površine, s katerimi je jasno nakazal lok zaliva, dve palmi v ospredju, rahlo vzpetino na koncu rtiča, ki je usločen proti obzorju, ter nebo. Vse je že reducirano na skrajno poenostavljene, vendar še vedno dovolj razpoznavne krajinske predele. Lahko občutimo samoto, v katero se je zatekel slikar, da bi užival v tišini. Zato je slika povsem usklajena, ni izstopajočih prvin, ki bi dražile oko. Vse je utopljeno v nekakšno umirjenost, kot da bi slikar izpovedal lastno samotnost in trenutke, ki jih je namenil le svoji duši. Predan takim občutjem je izoblikoval podobo, ki je na tej razstavi gotovo izstopala zaradi svoje likovne preprostosti, a učinkovite izpovednosti.