Ko je leta 1913 Millikan objavil članek z rezultati svojega poskusa opazovanja gibanja oljnih kapljic v električnem in gravitacijskem polju, je končno vrednost naboja izračunal iz 58 ponovitev poskusa. Za enoto naboja je dobil vrednost z relativno napako ena proti tisoč, kar je rezultat, ki ga niso izboljšali še dve desetletji. A kot je ugotovil zgodovinar znanosti Gerald Holton, ki je v Millikanovem arhivu našel laboratorijske beležke prav tega eksperimenta, je Millikan v končnem poročilu upošteval le 40 odstotkov celotnega števila kapljic, ki jih je dejansko pregledal, ostalih kapljic, zabeleženih v laboratorijskih zapiskih, pa ni uporabil.