Čeprav so pridelovalci oljčnega olja v Slovenski Istri lani registrirali geografsko poreklo oljčnega olja Slovenske Istre, kar naj bi bilo jamstvo za kakovost pridelanega olja, se poleg teh vrhunskih ekstra deviških olj na trgu pojavlja vse več olj slabe kakovosti. Razlog je preprost. Oljkarji Slovenske Istre še do danes niso izdelali katastrskega registra oljčnikov, to pa pomeni, da nihče pravzaprav ne ve, koliko olja pridelajo, še manj pa, koliko ga kdo proda. Tako se dogajajo vse večje zlorabe, saj se pojavlja vse več "oljkarjev", ki nevednemu kupcu prodajajo sicer ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre, vendar razredčeno s kakšnim cenenim grškim oljem ali kar z navadnim koruznim iz Madžarske, kupljenim v najbližji trgovini. Veliko je tudi oljkarjev, ki uvozijo oljke iz tujine, jih predelajo in olje prodajajo, ne da bi deklariral izvor plodov. Seveda je cena doma pridelanega visoko kakovostnega olja, menda z zdravilnim učinkom, krepko višja od cene uvoženih oljčnih olj. Skratka, imamo oljkarje in olje z registriranim poreklom, ki ga veselo neobdavčeno prodajajo. Društvo oljkarjev Slovenske Istre je pri zlorabah skorajda nemočno, tako kot različne inšpekcije, carina, policija ..., saj kršiteljem ne morejo praktično nič, dokler pravil igre ne določijo proizvajalci. V društvu oljkarjev so sicer že pripravili dva pravilnika o kakovosti oljčnih olj in o zaščiti oljčnega olja Slovenske Istre, vendar njunih določil še ne izvajajo. Kupci kakovost oljčnega olja enačijo s temno zeleno barvo, a to pridelovalci lahko umetno pridelajo z mletjem listja in drugimi podobnimi triki, ki jih dobro poznajo. Olje pač ni vino in zato tudi barva ni predmet ocenjevanja kakovosti.