Ladačani imajo radi praznovanja zaradi družabnosti. Kljub pusti in negostoljubni naravi je to vesel narod. Živijo skromno, skorajda asketsko. Samostanski prazniki so pomembne priložnosti za zbliževanje in srečevanje. Plesna predstava menihov, ki s kostumi in masko postanejo utelešenje meditacijskega božanstva, je edina priložnost, ko se laiki kot občinstvo udeležijo verskega obreda, ki je tako približan javnosti. Med občinstvom sem opazila tako visoke duhovne kot posvetne oblastnike, obrtnike, kmete in pastirje v najboljših oblačilih, ki so vsi po vrsti v rokah vrteli molilne mlinčke. Z vrtenjem mlinčka štejejo mantre ter si pomagajo pri vzdrževanju zbranosti in pozornosti. Ženske so nosile razkošne ogrlice iz biserov, turkiznih kamnov in koral, najbolj cenjen nakit, ki prinaša srečo in ga ženske nadenejo ob posebnih priložnostih, kot je slavje v samostanu. Zdaj imajo priložnost, da se seznanijo z božanstvi, ki jih vidijo oblečene v bogate kostume. Sveti ples zmore pravšnjo mero dramatičnosti, ki odpre um in srce še tako preprostega človeka, da se hočeš nočeš poistoveti z dogajanjem na odru. Za popestritev so plesale norčave figure, ki so nas nasmejale do solz in marsikaterega razbremenile teže spoznanja o zlih silah, ki nenehno prežijo na človeka.