Kaj je torej izumil prašni tat in kako cement deluje? Osnovna receptura za žganje cementa ostaja bolj ali manj nespremenjena: približno 75 % izhodiščne surovine je apnenec (CaCO<->3<->) in 25 % gline, ki jo sestavljajo pretežno aluminijevi silikati, s pomembnimi deleži železovih oksidov in oksidov alkalnih kovin. Zmleto maso žgejo v rotacijski peči, ki je v primerjavi z Aspdinovim štedilnikom ali celo njegovo apnenico prava pošast, saj lahko meri celih 150 m v dolžino in ima premer 5 m. Cev, ki je znotraj obložena s posebno ognjevarno opeko, nekoliko postrani leži na velikih ležajih (na enem koncu kakih 6 m višje kot na drugem) in se 20--80-krat na uro zavrti okoli svoje osi. Vložek v peč usipajo na dvignjenem koncu, na spodnjem pa jo kurijo s premogom, mazutom ali plinom, tako da kakih 10 m od konca cevi temperatura v peči presega 1500 oC. Zaradi vrtenja se vložek usiplje po peči navzdol in ga dimni plini, ki se seveda gibljejo po peči navzgor, postopoma segrevajo. Najprej ga posušijo, pri višjih temperaturah pa začne potekati cela vrsta kemijskih reakcij: pri 200--600 oC razpadejo minerali v glini, pri nekoliko višji kalcinira apnenec (pretvori se v živo apno, CaO in CO<->2<->) in pri 1500 oC se masa pretvori v končne produkte. Kakih 25 % se je celo stali, oblije neraztaljene delce in tako tvori sintrani klinker, ki ima obliko kroglic velikosti otroških frnikul. Ko se klinker ohladi, mu dodajo 3--5 utežnih % mavca (ki upočasni strjevanje cementa) in vse skupaj zmeljejo v cementni prah. Velikost prašnih delcev je navadno od nekaj mikrometrov (milijonink metra) do 100 µm in je zelo pomembna lastnost cementa, ker določa aktivno površino cementa. Ta je presenetljivo velika, kakih 400 m2/kg prahu, pri posebnih vrstah cementa pa tudi več.