Potem ko so se zeleni kozarci na peclju znova napolnili, sem izvedel, zakaj je bila teta Jeni onkraj frustracij, ironij, klevet in zavisti številnih, znancev in neznancev, lady. Kako preprosta razlaga! Ko jih je imela komaj šestnajst in se je pripravljala, da konča Pensionul Notre-Dame, pa ne v Parizu, ampak v Ploieştiu, se je goreče zaljubila v mladega lorda Neila Emburyja, predstavnika otoške družbe v mestnih rafinerijah. Ob njem je preživela iskrivo in gorečo ljubezensko zgodbo in z blagoslovom anglikanskega duhovnika, ki so ga s posebnim letalom pripeljali iz Soluna, je postala njegova žena prav na dan, ko je Chamberlain, ki je zbolel za gripo, zbral moči, za katere je na začetku mislil, da so božje, a se je kmalu potem brez dvoma pokazalo, da so hudičeve, in ni z uradnim sporočilom ali vsaj pismom na ravni veleposlaništev obsodil vdora oboroženih sil na demilitizirano območje Renania. V Neila, ki je bil takrat star enaintrideset let, imetnika priljubljenih svetlih kodrov ter naočnikov iz alabastra in sivih oči (citat: kot je nebo, preden začne snežiti), zbirke kravat s široko pentljo in odkritega smeha (drugi citat: ali veš, kaj pomeni svobodni smeh? svobodni, svobodni … to pomeni, da ti ni mar, ali je dostojen). Spoznala ga je v ulici Elena Doamna, na številki 334, v hiši najstarejšega brata družine Ionescu, lastnikov posesti Podu-Fetii in tovarne ognjevarne opeke v Pleaşi. Bila je tiha večerja med velikonočnimi prazniki, na katero je prišla skupaj z očetom, odvetnikom gostitelja, točneje njegove družbe s skupinskim imenom Bratstvo. Zgodilo se je, da se ji je v grlu zataknila koščica donavske skuše, pripravljene v pečici. Nastala je panika, ni več imela zraka, z obema rokama se je držala za vrat, ena od povabljenk je kričala, naj prinesejo soli, eden od gospodov je poskušal odpreti njena usta, da bi pogoltnila sredico kruha, drugi je nenehno ponavljal kot gramofon, na katerem igla ne drsi več po plošči: »Globoko dihaj! globoko dihaj!« Neki ženski je prišlo na misel, da bi jo po obrazu poškropila z belim vinom, precej sladkim sivim pinotom, in na koncu je nekje od zadaj, ne da bi kdo to pričakoval, priletela rahla, toda natančna klofuta, ki sploh ni bolela, je pa bila rešilna. Ljudje niso prišli k sebi, še vedno so vsi prestrašeni in brez kakršne koli koristi okoli nje zganjali kraval, lord Embury, ki ji je na tilnik pripeljal od boga poslano klofuto, pa se je od vsega srca smejal z glasnim in svobodnim smehom, razumete?! s svobodnim smehom. Bilo jo je zelo sram, preostanek večera ni več odtrgala pogleda od krožnika, občutek je imela, da ji gorijo čelo, sence in lica. Malo nad gležnji so jo pikale ostre igle, zamišljala si je, pred seboj je videla delujoč šivalni stroj, na katerega pedal je vsake toliko pritisnila neznana noga, noga, ki so jo prekrivale moške hlače iz mehkega blaga, barve premoga, obuta v eleganten škorenj prav tako barve črnega premoga. Ob odhodu se je, ker sta industrialec Ionescu, najstarejši od imenovanih bratov, in z malo manjšo vnemo njen oče vztrajala, napotila proti Neilu Emburyju, da bi se mu zahvalila. S smešnim naglasom in z abstraktno slovnico ji je naftar, medtem ko se je dotikal njenih ramen s prstancem, rekel nekaj o Dickensu in čarobni ribji kosti ter ji obljubil, da jo bo obiskal v penzionu, da bi se prepričal, da so bili učinki njegove dlani res samo zdravilni. Obisk bi lahko bil samo kratek, konvencionalen, lahko ga sploh ne bi bilo, a bilo je drugače. V spalnici v drugem nadstropju, na podstrešju, dobro uro po tem, ko so naznanili ugašanje luči, ko je večina dijakinj že spala, samo nekaj se jih še premetavalo med grobimi rjuhami, med katere je pred kratim prodrl prijeten vonj po pomladi, se je zaslišalo rahlo trkanje po okenskem steklu. Ona, Eugenia, si je potegnila rjuho čez glavo in je v popolni temi znova zagledala šivalni stroj, ki ga je poganjal eleganten črn škorenj in jo je ves čas zbadal nad gležnjem z iglo. Spalnico je preplavilo veliko razburjenje, trkanje se je mirno ponavljalo, na osvetljenem ozadju okna se je videla roka, ki je drsela proti strešni kritini, na hodniku so se zaslišali hitri koraki matere-pedagoginje. Odprla so se vrata, potem okno, okno je odprla sama mati-pedagoginja, zgoraj na strehi pa se je pojavila podoba moškega, s čelom, obrnjenim proti tlom, in z brado proti nebu, podoba moškega, ki so ga krasile zajetne ličnice in se je veselo in na ves glas smejal. Mati-pedagoginja je bila videti kot kip, enajst dijakinj Penziona Notre-Dame v Polieştiu je kričalo, hrumelo, stokalo, se hihitalo in tako naprej, dvanajsta dijakinja v spalnici, ona, Eugenia, pa je mirno šla do okna, z bosimi nogami rožnate barve stopila na okensko polico, zgrabila noge, ki so jo vabile, in pustila, da so jo potegnile na streho, na emajlirano opeko, ki se je v sončnih dnevih zeleno svetila. »Zagotovo je bil odtenek, ki je podoben tem kozarcem, kajne?« sem vprašal teto Jeni in ona je pritrdila.