Kmalu za njo je prišel predstavnik gasilsega društva. Vprašal me je, če bom kaj prispeval zanje, za gasilce namreč, saj dobivajo iz občinskega proračuna tako borna sredstva, da bi curki iz cevi usahnili že ob prvem resnejšem požaru. Država pa samo obljublja, s tem pa da se ne da kupiti ognjevarne obleke, brez katere se ne moreš približati preveč rdečemu petelinu. Poleg cvenka, ki sem mu ga dal, sem se podpisal, kmalu zatem pa sem s hodnika slišal ženski glas, ki je možaka nadrl: "Nič ne bom dala, saj tako in tako ves denar samo zažrete in zapijete!" V prihajajočem novem letu si nisem zaželel nič durgega kot to, da mi ne bi bilo treba biti nikoli v koži moža, ki je pobiral prostovoljne prispevke za gasilsko društvo.