Cesare je do svoje mlade neveste očitno čutil zelo veliko poželenje, kajti ljubezenske dogodivščine njune poročne noči so bile prekinjene. Neki pogumni nagajivec je afrodiziake, ki jih je Cesare naročil pri lekarnarju, zamenjal z odvajali. Po pripovedovanju Charlottinih dvornih dam, ki so dogajanje opazovale skozi ključavnico, je Cesare prebil prav toliko časa na nočni posodi kot v postelji. Robert de la Marck, posestnik iz Fleurangea, je v svojih spominih zapisal: "Kar zadeva poročno noč vojvode Valentinoisa, je bilo takole: Lekarnarja je prosil za tablete, ki bi mu dale moč, da bi lahko nudil užitke svoji dami. Naredil pa mu je slabo uslugo, saj mu je namesto tistega, za kar ga je prosil, dal odvajalne tablete, tako da je moral vso noč hoditi na stranišče, kot so zjutraj poročale dame." Toda Cesare je bil srečen. Aleksandru je povedal, da je "najbolj zadovoljen človek na svetu". Kljub dejstvu, da je Aleksander naročil, naj po vsem Rimu zakurijo kresove in tako proslavijo njegovo srečo, pa je Buchard zapisal, da ta poroka ni razlog za veselje, marveč "velika sramota" in še ena neapeljska zavrnitev svetega sedeža. Zakon je trajal samo štiri mesece. Cesare se je moral zaradi obveznosti v papeški vojski vrniti v Italijo, ki je bila zdaj v neprekinjeni vojni. Charlotte je čez nekaj mesecev rodila hčerko Luiso. Cesare svojega edinega zakonskega otroka ni nikoli videl in nikoli več se ni vrnil k svoji nevesti, čeprav ji je pogosto pisal in ji pošiljal draga darila.