Zlata prha je znala biti del širše zastavljene seanse. Nekateri poscani klienti so zares virtuozno komponirali S/M umetnost. Ionesca, Shakespeareja ali Princa so imeli v mezincu. Kapo dol pred takimi maherji. Obstajali pa so še kaj drugačni kalibri. Doggy bag Italijan na primer. Zahteval je rjavo prho. Tu je bila posebej sfrizirana straniščna školjka v korist. Kjer je bil sicer odtok, je klient plasiral glavo in pričakujoče razklenil kljun. Izvršitev potrebe na ukaz je garantirala odvajalna svečka. Vtaknila se je na primerno mesto in deset minut kasneje je bila miza pogrnjena. Mojemu telesu je bila svečka spočetka neznanka. Delovala je, še preden bi se lahko raztopila in nepoškodovana odromala v Italijanov želodec, kjer se je proces bržkone nadaljeval. Bil je tak fellinijevski tip - majhen in debel. Venomer je bentil čez soprogo, ki je sumničila, da družinski budžet nekje pušča. Izgovarjal se je na poslovna kosila v dragi restavraciji, hodil k nam in naročal enkrat rjavo prho, surovo prosim. Vsakič je zahteval doggy bag, da bi, kar mu ni uspelo pospraviti na licu mesta, odnesel s sabo in v miru pozobal. To je bil njegov lunch paket. Fletna predstava, kako ta mešetar z nepremičninami koraka po Park Avenue in žvižgaje sprehaja moj puding. Zvečine je imel tak apetit, da za domov ni ostalo nič več. S kakšno gorečnostjo je goltal, kar mu je servirala mati narava! Spričo zdravilnih učinkov urina sem pomislila: tega bo še razneslo od zdravja. Moledoval je, če mi lahko obriše ta zadnjo, zamišljeno sesljal toaletni papir in ga slednjič zbasal v doggy bag, da bi dosegel popoln izkoristek. Na nek način tipično za New York. V tem kozmodromu je marsikomu na plano udarila arhaična žila, najizraziteje mojemu prednajemniku, Rusu v eksilu. Njegova dediščina so bile gore smeti, ki sem jih dneve in dneve tovorila v kontejner. Domačin bi se v kaj takega nikoli ne spustil in Willie, ukrajinski lastnik hiše, tudi ne. Počutila sem se kot arheologinja, ki sloj za slojem razkriva sledi davno propadle omike. Rus je bil samoten slikar. Prvotno kot švicarska ura urejeno stanovanje je tekom desetletij prepustil stihiji odpadkov. Trpeti je moral za tisto boleznijo, ki pravzaprav razsaja le med preživelimi katastrofalnih lakot. Vse je moral shraniti: od iztisnjenih tub zobne paste, starih časopisov, praznih jogurtovih lončkov do orehovih lupin, oglodanih kosti in končno celo lastnih izmečkov. Stavim, bilo ga je strah spustiti sapo iz pljuč. Odkopavala sem večnost, a spodnja plast je bila vredna napora. Luč dneva so ugledale čudovite umetniške monografije in še lepše slike. Tako bi tudi jaz rada slikala. Žal sem nujno potrebovala denar in zapuščino razprodala na bolšjem trgu. Kravja kupčija, ti Američani res nimajo smisla za umetnost.