Druga misel, ki se utrne ob razmišljanju o odprtokodnih sistemih je profit. Pri tem govorim o profitu velikih softverskih hiš. Ko opazujemo dogajanje se namreč pojavi vprašanje, kje je meja. Koliko profita je dovolj? Ali je normalno, da neko podjetje služi milijarde in milijarde? Saj je res, da gre za tržno ekonomijo, da uspe tisti, ki ima dober izdelek, ki se znajde, ki ima dober marketing in podobno. Res pa je tudi, da ni čisto normalno, da so ti dobički tako enormni. Že samo obstoj takšnega dobička je verjetno dovolj za kakšno tožbo. Dobiček je namreč razlika med proizvodno ceno in stroški na eni ter prodajno ceno na drugi strani. Pri licenčnih programih gre očitno za velike razlike med obema. In če so razlike prevelike, je običajno nekaj narobe. Narobe to, da očitno ni konkurence, ki bi skrbela, da cene ostanejo na nekem sprejemljivem nivoju. To pa kar hitro lahko daje primerjavo s svetom droge. Da ne boste mislili, da imam Microsoft za dilerja, a primerjava kar sama od sebe pade v oči. Tudi v svetu droge so dobički veliki, ker gre za nekaj, na kar nas je prodajalec na tak ali drugačen način navadil, nas zasvojil, sedaj pa nas »molze«, ker ne moremo drugače. Droge pa se je mogoče rešiti le z odvajalno kuro. Je Linux računalniška odvajalna kura?