nadzorovala NKVD. Vendar pa je bilo vznemirjujoče to, da so Jagodo postavili na enak položaj, in sicer po tem, ko so ga odstavili z mesta vodje NKVD. Tudi Stalin se je začel pritoževati nad delom Ježova: »Ko pokličem ministrstvo, pravijo, da je odšel na CK. Ko pokličem tja, pravijo, da je odšel na ministrstvo. Ko pa pošljem kurirja v njegovo stanovanje, ga najdejo mrtvo pijanega.« Stalin mu je zato zvito predlagal, naj si poišče pomočnika. V resnici mu ga je določil kar sam, in to kar Lavrentija Berijo, katerega vzpon je bilo mogoče opazovati že od leta 1931. Ježov in Berija sta bila na videz prijatelja, v resnici pa sovražnika. Kmalu je bil Berija sopodpisnik Ježovih ukazov. »Konec je z menoj,« je stokal Ježov. Na paradi ob obletnici oktobrske revolucije 7. novembra 1938 je Ježov še bil na tribuni mavzoleja, nato pa je izginil iz javnega življenja in njegov položaj je prevzel Berija. Ježov je pod plazom kritik novembra 1938 tudi uradno odstopil s položaja vodje NKVD in nato taval po Kremlju kakor duh, vsi znanci in nekdanji prijatelji pa so mu obračali hrbet, kakor da bi bil kužen. V obupu je organiziral vrsto biseksualnih orgij. Njegovi nečaki so mu pošiljali ženske, toda sedaj je imel raje moške partnerje. S spuščenimi hlačami je čakal svojo usodo. Leta 1938 pa je prišlo do spremembe tudi v Stalinovem gospodinjstvu. V njegovo dačo v Kuncevu je kot »gospodinja« namesto Ženje Alilujeve prišla Valentina Vasilijevna Istomina. Stalinu je bila všeč prsata, plavooka ruska kmetica z zavihanim nosom, podložna in praktična, po rusko »baba«, ki bo skrbela za njegov dom, ne bo pa se vmešavala v njegovo življenje. »Valečka«, kakor jo je imenoval, je skrbela za njegovo obleko in perilo ter potovala z njim, kamorkoli se je odpravil. S Stalinom je bila tudi na Jalti in v Potsdamu. Bila je njegova skrita žena, nič posebnega za boljševiško kulturo, v kateri veliko boljševikov ni bilo uradno poročenih. Stalinova okolica je razumela, da je njegova spremljevalka, in o tem ni razpravljala. »Ali je bila Istomina Stalinova žena, se nikogar ne tiče. Tudi Engels je živel s svojo gospodinjo,« je čez leta rekel ostareli Molotov. Marca 1939 je Berija predlagal Stalinu, naj nehajo z aretacijami, saj skoraj ni več nikogar, ki bi ga aretirali. Stalin se je strinjal, ni pa pozabil na svojega največjega sovražnika Trockega, ki je živel v eksilu. »Trockega je treba pospraviti v letu