skih komunistov Dragiša Pavlović, se je Milošević zbližal z nacionalističnimi krogi, zbranimi okrog Združenja srbskih pisateljev in Srbske akademije znanosti in umetnosti. Z mentorjem Stambolićem je obračunal javno, pred televizijskimi kamerami, tako da je bil Stambolić 14. decembra 1987 celo prisiljen odstopiti s položaja srbskega predsedstva, na katerem ga je potem februarja 1988 nasledil prav Slobodan Milošević. Zgodba s Stambolićem se je končala tako, da ga je dal Milošević leta 1997 odstaviti s položaja direktorja Jugoslovanske banke za mednarodno gospodarsko sodelovanje (na to mesto ga je takoj po odstopu imenoval zvezni premier Ante Marković), 25. avgusta 2000 pa je Stambolić med rekreacijo na beograjskem Košutnjaku skrivnostno izginil. Njegove posmrtne ostanke so našli šele tri leta kasneje na Fruški gori, Miloševića pa so osumili naročila umora nekdanjega prijatelja. V letih 1988 in 1989 se je Milošević ukvarjal predvsem s Kosovom. To je bil čas »mitingov resnice« o položaju Srbov v južni avtonomni pokrajini. Februarja 1989 so voditelja kosovskih Albancev Azema Vllasija aretirali, nakar so kosovski rudarji v Trepči začeli gladovno stavkati, policija pa se je na to odzvala zelo naHrvaški in srbski predsednik krojita usodo Bosne.