Seveda pa s tem še ni konec t. i. mariborske univerzitetne afere. »Na sodišču je še kar nekaj zadev, predvsem upravni spori v zvezi z mojo tožbo proti tedanjemu rektorju, ker me je razrešil funkcije prodekana. In to tožbo sem na vrhovnem sodišču že dobil (julija letos) in sem bil ponovno imenovan za prodekana ekonomsko-poslovne fakultete (EPF). Vložena je tudi tožba, s katero zahtevam moje imenovanje za dekana EPF. Maja 2001 sem bil v senatu EPF legalno izvoljen za dekana z 20 glasovi za in dvema vzdržanima od 22 senatorjev. Tedanji rektor Univerze v Mariboru dr. Ludvik Toplak tega ni priznal in me ni potrdil za dekana. Namesto tega je septembra 2001 z odločbo predčasno upokojil tedanjega dekana dr. Lea Gusela, brez njegovega soglasja, 4. oktobra 2001 me je z odločbo odstavil s funkcije prodekana, (kar je vrhovno sodišče zdaj razveljavilo) in imenoval vršilca dolžnosti dekana dr. Dušana Zbašnika, kar je neobstoječa (protizakonita) funkcija po zakonu o visokem šolstvu. Te tožbe se vlečejo na upravnem sodišču že dve leti in nimajo nobene zveze s kitajskimi študenti. Pač pa je decembra 2001 tedanji rektor začel disciplinski postopek in maja 2002 so me dali kot profesorja na cesto, predvsem zaradi kitajskih študentov. Že 20. maja 2002 sem vložil tožbo na delovno sodišče. Zdaj se o vsem tem še zmeraj veliko govori. Predvsem zato, ker so nekateri na EPF nadaljevali politiko prejšnjega v. d. dekana in rektorja. Zdaj se bojijo posledic. Posledice pa bodo! Če so me protipravno postavili na cesto, so tudi tožbe na delovnem sodišču. In te tožbe so sedaj v teku, odškodnine pa bi znale biti kar velike: bil sem redni profesor, prodekan, dekan in vodja inštituta. Odškodnine za te funkcije so visoke. In tega se bojijo!« je novinarjem povedal dr. Egon Žižmond.