Vodilni možje nemške socialdemokracije so bili doslej na zunaj videti kot trije mušketirji v boju za levosredinske ideale. S samozavestnimi povolilnimi nasmeški so predstavljali novo Nemčijo, tisto, ki naj bi se, da bi bila bližje malemu človeku in delavcu, otresla tudi mrkosti dosedanjega kanclerja Helmuta Kohla, človeka, ki se nikoli ni nasmehnil samo zaradi fotoaparatov ali kamer. Ponedeljkov padec Rudolfa Scharpinga s položaja voditelja parlamentarne frakcije pa je tudi javnosti razkril ostre boje za oblast v vodstvu stranke. Ni prvič, da je Lafontaine Scharpinga spravil ob delovno mesto. Na prvem kongresu SPD po parlamentarnih volitvah 1994, na katerih se je Scharping neuspešno pomeril s Helmutom Kohlom, ga je Lafontaine nepričakovano odstavil kot predsednika stranke in sam zasedel njegovo mesto. Scharping, kolesarski navdušenec in sociolog po izobrazbi, bo zdaj kot zadnja žrtev fizika in guvernerja Posarja Oskarja Lafontaina poskusil nadaljevati pot Volkerja Rüheja, ki je prvi v povojni Nemčiji iz obrambnega ministrstva naredil ugledno politično postojanko. Prej je bilo to bolj kot kaj drugega pokopališče politikov, ki so padli v nemilost.