A pokojninska reforma v tem trenutku ni edina vsebinska težava vladajoče koalicije: tako je denimo slišati vse več opozoril, da narašča velikost državnega aparata hitreje kot njegova učinkovitost, na odgovorna mesta v njem pa stranke vse bolj kadrirajo po politični namesto po strokovni liniji. Jože Sečnik, ki je na obrambnem ministrstvu dobil enakovredno ovrednoteno delovno mesto, kot ga je imel, preden so ga odstavili kot direktorja obveščevalne službe, ker ta dva dni ni opazila, da ji je čez mejo ušel kombi z dragoceno obveščevalno opremo, je slej ko prej le vrh ledene gore, in je že sam po sebi primer negativne kadrovske selekcije, zaradi katerega bi se morali sprožiti vsi alarmni zvonci: iz jugoslovanske izkušnje bi se namreč morali spomniti vsaj tega, da lahko uporabniku neprijazen, spolitiziran in neučinkovit državni aparat v skrajnem primeru sproži averzijo ne le do samega sebe, ampak kar do države kot take. To opozorilo dobi še dodatno težo ob dejstvu, da postaja stopnja centralizacije v Sloveniji vedno hujša, saj je z nastankom množice majhnih in zato šibkih občin postala moč prestolnice večja kot kdajkoli prej. To ni le v nasprotju z najbolj pozitivnimi slovenskimi policentričnimi razvojnimi tradicijami, ampak je tudi v nasprotju z deklariranimi stališči LDS in SLS, saj vsaj na načelni ravni obe nasprotujeta centralizmu - iz česar bi seveda lahko sklepali, da sta obe stranki bodisi svetohlinski, ali pa sta nesposobni obrniti trende, za katere se sicer zavedata, da so negativni.