Da, režiser je bil Jože Žnidaršič - List, ki je prišel iz Amerike, snemalec pa Anton Smeh, naš prvi poklicni snemalec. Zaupali so mi manjšo vlogo belogardista: z Jožetom Zupanom sva v prizoru, ko belogardisti ujamejo Tildico, skakala z nekega melišča. Posneti material so pošiljali v Ljubljano, kjer ga je pregledovala komisija za kinematografijo. Ta je nekega dne ugotovila, da naš film bolj spominja na nekakšno kavbojko kot pa na partizanski film. Prekinili so snemanje, odstavili Lista in Smeha ter ju zamenjali s Francetom Štiglicem in Marjanom Marinčkom. Sam sem se medtem filmsko izobraževal in si izpisoval iz knjig Eisensteina in Pudovkina. Ko je Štiglic prevzel režijo filma, sem mu pripovedoval, kaj sem se naučil, marsikaj je upošteval in tako sva postala nekakšen tandem. Ciril Kosmač je sproti pisal scenarij in vsako jutro sem hodil k njemu po nove prizore; Štiglicu sem po telefonu sporočil vsebino, potem pomagal postavljati sceno, popoldan pa smo začeli snemati in pogosto delali tudi do polnoči. Ko smo snemali v coni B, je bilo imenitno, hrane in pijače je bilo dovolj, v Ljubljani pa je primanjkovalo hrane, edino šnopsa je bilo dovolj. Skrbeti sem moral za Lojzeta Potokarja, ki je rad zavil v gostilno. Potem se je napil še Stane Sever in v vodi prepeval o angelcih. Direktor filma Ivan Jerman jima je prepovedal piti, toda igralca sta ga tožila, češ da jima krati umetniško svobodo, in sta tožbo tudi dobila, Jermana pa so odstavili kot direktorja filma.