Kakor koli že, na kolenih držim telefonski imenik Slovenije, v rokah slušalko in tipkam številko prve naključno izbrane »žrtve«. Zvoni. Na drugem koncu Slovenije se oglasi odrezavi ženski glas: »Prosim?« Jaz, kar se da koketno: »Monika Potrebuješ pri telefonu, oprostite, ker motim …« Gospa me prekine in svojo odrezavost za spoznanje stopnjuje: »Kaj ste rekli, kdo je pri telefonu?« Jaz, z narejeno zadrego: »Vaša nova soseda. Prosila vas bi za uslugo …« Spet me prekine, zdaj že srborito: »Kaj? Kdo ste? Kako pa zgledate?« Podoba, v kateri se ji predstavim, še najbolj spominja na Brigitte Bardot pri tridesetih. Gospa panično: »In, kaj hočete?« Jaz: »Če se lahko pridem k vam stuširat?« Gospa vsa iz sebe: »Kaaaj? Kaaaj, če se lahko?« Jaz: »Priznam, nenavadno. Ampak, to je edina rešitev. Grem pod prho, se namilim, nakar zmanjka vode. Zdaj stojim »nažajfana« sredi dnevne sobe, še usesti se ne morem, in nič drugega mi ne pade na misel.« Gospa mi razdraženo predlaga, naj koga pošljem po mleko ali radensko in odloži slušalko.