ru naj bi bila to tudi zapora meje. V primeru “velike nevarnosti” je zapora schengenske meje sicer predvidena, kar pa je pomensko velikanski korak nazaj z nemajhnimi posledicami. Če že ne drugega, lahko zapora postane ukrep, ki se ponavlja, to pa bi bistveno spodkopalo medsebojno zaupanje narodov Evrope in bi natrgalo še vedno prešibke vezi med njimi. Toliko slabše bi bilo - in že to ni dobro -, da naj bi zapora trajala cel mesec ali mesec in pol -, ko bi ukrep veljal le za mejo s Slovenijo. V tem primeru bi Slovenija dobila nezasluženo klofuto, saj bi to pomenilo, da Italija prišepetava Evropi, kako Slovenija ni jamstvo za zaščito zunajevropske meje v odnosu do Hrvaške in Madžarske. To bi tudi pomenilo obujanje travmatične “vzhodne meje”, spomin na katero zastruplja ozračje, obrača pogled nazaj in ne koristi nikomur. Seveda bi bilo neskončno bolje, ko ob zasedanju G 8 v Trstu in Aquili ne bi prišlo do zapore nobene meje in bi varnost zagotovili s siceršnjo pripravljenostjo sil javnega reda. Toda ne gre pozabiti, da sedanja vladajoča rimska koalicija po razpoložljivih podatkih pridobiva glasove in politično moč prav z ostrino, s katero se obrača na najvišje notranje in mednarodne institucije: dovolj se je spomniti nedavnih odrezavih odgovorov na opozorila Evropske unije, Organizacije združenih narodov in celo Cerkve. Zapora schengenske meje bi bila v tej luči povsem logična, v bistvu pa škodljiva in že rušilna. Janez Povše