Bilo je približno pred osemnajstimi leti, ko sem sedel v Kavarni Rotonde v Parizu in bral Robinsona Jeffersa Ženske na Point Suru (Women at Point Sur), pa se mi še sanjalo ni, da bom nekega dne živel pri Point Suru na kraju, imenovanem Big Sur, o katerem dotlej še nikoli nisem slišal. Sanje in življenje! Komaj kaj se mi je sanjalo, ko sem poslušal knjigarja iz knjigarne na Montague Street v Brooklynu pripovedovati o čudesih cirkusa Medrano, da bo prvi članek, ki ga bom napisal v Parizu, mestu svojih sanj, veljal cirkusu Medrano in da ga bo sprejel Elliot Paul (od Transition) ter bo izšel v Paris Herald. Nič nisem slutil, ko sva imela kratko srečanje v Dijonu – na Liceju Carnot – da bo mož, s katerim se pogovarjam, nekega dne tisti človek, ki me bo pripravil do tega, da bom začel pisati tole knjigo. Prav tako si nisem mislil, ko so me v Kavarni du Dôme v Parizu predstavili Fernandu Crommelyncku, avtorju slavne in čudovite igre Veličastni rogonosec (Le Cocu Magnifique), da bom to igro prebral šele čez petnajst let. Pojma nisem imel, ko sem gledal predstavo Vojvodinja Malfijska (The Duchess of Malfi), da bo mož, ki je sijajno prevedel to igro, kmalu postal moj prevajalec in prijatelj, da me bo on in nihče drug popeljal na dom Jeana Gionoja, ki je bil vse življenje njegov prijatelj. Prav tako si nisem predstavljal, ko sem gledal Rumeni jopič (Yellow Jacket), ki ga je napisal hollywoodski igralec Charles Coburn, da bom srečal v Pebble Beach v Kaliforniji slavnega Alexandra F. Victorja (iz Victor Talking Machine Co.), ki mi je govoril o nešteto čudovitih izkušnjah iz svojega bogatega življenja in končal pogovor s hvalnico Rumenemu jopiču. Kako bi bil mogel vnaprej videti, da bom v daljnem kraju z imenom Nauplia na Peloponezu prvič videl senčno igro, in to s tako presenetljivim sogledalcem, kakor je Katsimbalis? Ali kako naj bi bil mogel zaslutiti, da bom, ves vnet za burlesko, kakršen sem bil (dostikrat sem šel za kako gledališko skupino iz mesta v mesto), v daljnih Atenah nekega dne videl isto vrsto predstave, iste vrste komedijante, poslušal iste šale, lovil iste potuhnjene poglede in odrezave odgovore z odra? Le kako naj bi bil mogel vnaprej pričakovati, da bom istega večera (v Atenah), okrog druge ure zjutraj, če naj bom natančen, srečal moža, ki sem ga videl poprej v svojem življenju samo enkrat, moža, ki sem mu bil samo predstavljen, ki pa sem si ga zapomnil kot tistega, ki je prišel skozi vrata, ki držijo na oder gledališča Theatre Guild, po predstavi Werfelovega Kozlovskega speva (Der Bocksgesang, v angleščini: Goat Song)? In ali ni čudno naključje, da sem prav zdajle, pred komaj nekaj minutami, ko sem bežno pregledoval svoj izvod Lune na Rumeni reki (The Moon in the Yellow River) – zelo pomembna igra Dennisa Johnstona – prvič opazil, da jo je uprizorilo gledališče Theatre Guild v New Yorku, verjetno leto ali dve prej, kot me je moj prijatelj Roger Klein zaprosil, naj mu pomagam pri francoskem prevodu te igre? In čeprav morebiti ni niti najmanjše zveze med obojim, zbuja mojo pozornost kot čudno in naključno tudi to, da se je prvič, ko sem slišal kako francosko občinstvo žvižgati, to zgodilo v nekem kinematografu v Parizu, ko so kazali mojega ljubljenega Petra Ibbetsona. "Zakaj žvižgajo?" sem vprašal. "Ker je preveč neresnično," je rekel prijatelj.