No, pa kaj se je na Brezjah sploh dogajalo? Tako kot vedno so bili kramarji in vrsta pred WC-ji in podobo Marije ter, ja, seveda, bil je Uran s svojim prvim res odmevnim nastopom. Tako nekako kot Benedikt XVI v Kölnu je Uran šele na Brezjah debitiral. Prvi vtis? Gospod nadškof je bil prijeten. Zakaj? Ker ni bil agresiven, aroganten, bombastičen, netoleranten, tak, kot je bil prejšnji nadškof, tak, kot so nekateri cerkveni ideologi a la Štuhec in Ocvirk, ki brezkompromisno z vsemi topovi tolčejo po tistih, ki si drznejo podvomiti o njihovi doktrini v stilu, kdor ni z nami, je proti nam, kot da je sekularna družba per se napačna. V Uranovi pridigi verjetno ne bomo slišali, da ateisti mečejo kosti staršev v kontejnerje, da so v šolah nemški ovčarji, da je kateri izmed členov ustave sramoten. Ne, Alojzij Uran vso cerkveno doktrino poda na pravljičarski način. V brezjanski pridigi je recimo s svojim mehkim glasom razlagal pravljico o dvojčkih, dvomljivcu in verniku, ki v maternici razpravljata o tem, ali tudi po rojstvu obstaja življenje. Dialog med njima je podal z dramatiziranim dvogovorom in za hip se je zazdelo, da poslušamo kakšno staro ploščo s posneto pravljico, ki jo zasanjano pripoveduje Stane Sever. Ko je izgovarjal besede verujočega dvojčka, je bil njegov glas nežen in mehak: »Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, nekaj precej drugačnega kot to, na kar sva navajena.« In potem odrezav glas dvojčka dvomljivca: »Toda nihče se še ni vrnil od tam. Življenje se z rojstvom konča. Poleg tega pa življenje ni nič drugega kot obstoj v ozkem, temačnem okolju.« In spet verujoči: »No, ne vem natančno, kakšno je videti življenje po rojstvu, toda zagotovo bova srečala mamo.« In dvomljivec: »Mama. Ti verjameš v mamo? Mame nikoli nisem videl, zato je jasno, da ne obstaja!« In mehak glas verujočega dvojčka sklene: »Mogoče res, toda včasih, ko sva popolnoma tiho, jo lahko slišiva, kako poje in boža najin svet.« Ganljivo. Še posebej, ker je v prvi vrsti stal Branko Grims, z dvojčkoma v naročju.